Svečan, sreda 25.2.2026
In skoraj po isti poti nazaj, le Renčam sem se ognil.
Vipava, ena izmed mojih klasik, kolesarskih seveda. Enako kot velja za gorniška potepanja, velja tudi za kolesarska; nekaj izhodišč in potepov se ponavlja vedno znova, copy/paste oziroma kopiraj/prilepi. Naj si gre za izhodišče ali itinerar potepa, peš ali na biciklu, četudi grem n-tič iz taistega kraja po taisti poti tja ter nazaj, sam potep ino doživetje ni nikoli isto, še enako ne. Drugače doživeto v drugačnem vremenu z drugačnimi mislimi v glavi, pa še kaj se razlikuje od tistega prej. Skoraj čez noč se je precej ogrelo, tudi v gorah, zato na turno smuko, ki me sila mika, tokrat nisem pomislil. Vrh vsega je bila še pred kratkim četrta stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov, ne samo pri nas. Pokuk na vremensko napoved, na nekaj njih, mi je razodel, naj se burje in mraza ne bojim, zato sem se kaj hitro odločil za Vipavo. V nasprotnem, vetru in mrazu, pa bi se odpeljal naprej, bodisi spet do Gorice, če že ne vse do morja. Malce sem pobrskal po Komootu, čeravno so mi kraji daleč okoli Vipave precej domači, našel itinerar, ki mi je odgovarjal glede dolžine ino višine, si ga malce prilagodil lastnim željam, potem pa mimogrede pripravil, kar potrebujem na poti.
Zjutraj sem namenoma zaležal, šele nekaj pred osmo sem zlezel izpod odeje. Potem pa kofe, zajtrk, kopalnica, malo računalnik, da vidim, kaj dogaja, in že sem bil na poti v Vipavo. Pri nogometnem igrišču sem parkiral na enem od zadnjih prostih mest, brezplačno seveda, se potem nič kaj hitro pripravil na potep in se podobno počasi odpeljal proti Ložam. Vreme prelestno, temperatura prijetna, prometa skoraj nič, glasbena spremljava imenitna (Bo the Drifter). Skozi Manče še lenobno, vse do odcepa proti Gočam, klanec pač, potem pa navzdol, drveče in brzeče, čim sem zavil v dolino Branice je steklo, da je veselje.



Nekje sredi doline sem na kratko počil, ploščica, napitek, ne radi utrujenosti, temveč da sem odgovoril na telefonski klic. S prijateljico na hitro poklepetava kako so, tudi kako sem, par besed o deklicah, ki rasteta kot konoplja, in ciao z obljubo, da se kmalu srečamo.


Nadaljnja pot domača, Branik, Dornberk, od tod kar po glavni prometnici, ker so na stranskih cestah dela in se mi ne gre na makadam, pa še peš bi moral verjetno prek gradbišča. V Volčji Dragi zavijem proti Bukovici, tam pa proti Renčam. Zapeljem prek starega mostu in se ustavim pred pošto, tam si vzamem čas in pošljem razglednico s pozdravi deklici, ki jih pridno zbira. Vse težje se jih najde, razglednice, ponekod me kar čudno pogledajo, ko povprašam za njih. Lani v Italiji, vasica blizu Bassana del Grappa, neke sorte trafika, kjer so imeli tudi kofe in sladkarije, pa Lotto in še kaj, se starejša gospa prime za glavo, ko ji rečem za cartolino. Mi reče, naj počakam moment, gre v nek drug prostor in se vrne s kartonasto škatlo, od zunaj precej prašno. Jo odpre, notri res razglednice, in reče naj izberem. Sem jih potem vzel še nekaj zase, za spomin, poleg tistih nekaj, ki sem jih poslal na razne naslove. Z gospo sva se od srca nasmejala, ko sva ugotavljala, da sva nekako za časom, ker še dava nekaj na tradicijo in pisne pozdrave, ne pa socialni mediji in podobno. Od Renč do Mirna ni bilo daleč, mimo Goriških opekarn, pa malo sem ter tja, in že sem v daljavi zgledal Mirenski grad.
V Mirnu par posnetkov na mostu čez reko Vipavo, potem pa naprej nazaj proti mestecu Vipava.
Do Bukovice, tam sem pripeljal na cesto, po kateri sem se nekaj prej pripeljal sem, potem pa Dornberk, Branik, dolina Branice, Manče in že sem bil pri avtu. No, nekaj časa je trajalo vse skupaj, saj sem vmes tudi malce počival v dolini Branice, še prej pa sem na pumpi v Dornberku kupil nekaj sladkarij, s katerimi sem se pocrkljal med počitkom.
V Vipavo sem pribrzel, dejansko sem nazaj grede ves čas vneto pritiskal na pedala, saj se bližajo kolesarske počitnice in se spodobi, da bode kondicija na nivoju. Fajn je bilo, krasen potep, tudi odklop po svoje, na koncu sem čisto pozabil zaviti do Marjance na gelato, kar popravim prihodnjič s kepico za povrh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar