Vse od začetka decembra sem obljubljal skorajšnji obisk, ki se je zgodil šele danes. Toliko enih želja in tako malo prostega časa, za povrh pa še slabo vreme ravno takrat, ko si ga najmanj želiš. Kakorkoli že, moj rek, da kdor čaka, se načaka, se je ne prvič uresničil, prav tako tisti obče znani, da kdor čaka, dočaka. Glede na to, kako prijeten dan sem preživel na Primorskem, še posebej na obisku pri Mateji in njeni družini, se je splačalo čakati.
Čim sem vedel, kaj imajo Matejini za bregom in kdaj približno bodo doma, sem tudi sam naredil itinerar, tokrat z biciklom. Burja naj bi ponehala, a sem iz previdnosti raje izbral zaledje in se odločil, da se iz Kozine oziroma od začetka nekdanje železniške proge odpeljem v Trst in seveda nazaj. Nekaj le te sem že prevozil, takrat sem zavil v Boljunec in se potem preko Socerba vrnil na izhodišče. Zjutraj je prijalo bujenje brez budilke in ležerno srebanje kave med preverjanjem vremenskih podatkov, prav tako sorazmerno pozen odhod od doma. Prometa na cesti ni bilo kaj dosti, po dobri uri vožnje sem sedel na bicikel in odbrzel proti Trstu.
Asfalt je kaj kmalu zamenjal makadam, na začetku kar grob. Nad dolino Glinščice je bilo precej bolje, z veseljem sem pošteno pritisnil na pedala in ker se je cesta ves čas spuščala, zavidljivo hitro drvel v dolino. Blizu Katinare sem moral preko avtoceste, po nadvozu seveda, potem pa sem kmalu pripeljal v nekakšno blokovsko naselje, kjer je bilo na kolesarsko sprehajalni stezi presenetljivo veliko ljudi. Kolesarjev, pešcev, tekačev, mamic z vozički, one in oni s psom, ni, da ni. Vreme, čeravno kar hladno, je bilo sončno, res prelesten dan za takšen ali drugačen izlet v naravo. V starem delu mesta, že precej nizko, nekje pod Svetim Jakobom (San Giacomo) med starimi vilami in hišami sem sklenil, da bo za danes dovolj v to smer in obrnil. Verjetno bi se dalo nazaj do izhodišča, vsaj spodaj pred Glinščico, kolesariti tudi drugje, a sem se do avta vrnil kar po taisti poti. Če je dol letelo, je šlo nazaj gor precej počasneje. "Ti štronco," sem si ne enkrat zamrmral v brado, "prihodnjič boš kot običajno šel prvo v klanec in potem navzdol, ne pa da se po dosegu cilja oziroma kraja, ki si ga določil za cilj, pehaš v breg, da prideš nazaj do avta." No, roko na srce, hudega mi ni bilo, prav soliden tempo sem imel tudi gor grede, do avta sem se vrnil hitreje in z manj truda, kot sem menil, da se bom.
Prazen žakelj ne stoji pokonci, pravijo, poln se pa rad prevrne. Zato sem med potepom prigriznil samo nekaj malega, po njem pa sem se odpeljal v "Picerija in oštarija Tonca" v Kozini, kjer sem si privoščil odlično pizzo. Imajo tudi kup drugih dobrot, katere zagotovo še pridejo na vrsto, danes mi je pizza zadišala, še preden sem se odpeljal od doma. Po poznem kosilu sem se odpeljal v Koper, se tam prijetno sprehodil in zvečer, že v mraku prišel na obisk k Mateji in njenim. Hčerka je nedavno dopolnila tri leta, zato sem ji prinesel darilce, punčke je bila zelo vesela. Prav nič sramežljiva je z menoj prijetno čebljala, mi zapela pesmico, vmes pa sem kofetkal in klepetal z Matejo, njenim partnerjem in njenimi starši. Kratek obisk se je raztegnil na dobri dve uri, ki sta minili kot bi trenil. Z domačim oljčnim oljem in dragocenim darilom Matejinega očeta sem se odpravil domov. Kipec (svečnik), narejen iz vojaških ostalin prve svetovne vojne, je čudovit, toliko bolj, ker sem bil deležen tudi poučne zgodbe o vojnih ostankih, o razlikah med laškimi in avstroogrskimi, nenazadnje tudi o vloženem trudu in umetniški žilici, da je mož iz tega naredil krasen spomin.
Kar pozno sem se vrnil domov, prijetno razpoložen, saj je bil dan več kot se šika. Preden sem prišel domov, sem naredil ovinek do sosednje ulice in obiskal recimo mu znanca, s katerim smo se pod gorami bežno srečali kakih dvajset let tega, raje več. Tudi z njim prijeten klepet, tudi zanj oljčno olje in namig o ponovnem srečanju in daljšem klepetu o gorah.
Primorska, tokrat obala in nje zaledje, običajno sem na goriškem, me je tako navdušila, da sem dan kasneje poklical Eleno v Romano D'Ezzelino in rezerviral sobo za prvomajske počitnice. Tisti kraji, še posebej mestece Bassano del Grappa, so me lani konec oktobra tako navdušili, da vse od takrat čakam na reprizo. Prvi maj bo ravno pravšenj čas, da se bo brez težav kolesarilo na Monte Grappi in Monte Cesnu. Če bo v hribih še kaj snega na osojnih pobočjih nič ne de, ceste bodo suhe in v dolini bo zagotovo za kratke rokave. Z nekaj sreče se bo že dalo posedeti zunaj in si privoščiti kaj dobrega za pod zob. Tri imenitne oštarije sem spoznal lani, od takrat imam še nekaj ogledanih, ena izmed njih se najde celo v Michelinu....
