Da bom konec tedna smučal in kolesaril sem vedel že v sredo, šele v petek zvečer pa je padla odločitev, kje bo eno in kje drugo. Prek spletnih kamer sem videl, da je v Karnijcih mnogo manj snega kot v Julijskih Alpah, snežna meja je bila tam precej višje, zato so gore visoko gor kopne. Nekaj idej sem zato prestavil na kasneje in se odločil za Višarje, ki me še nikoli niso razočarale. Slabih tisoč metrov vzpona in brezskrbna smuka, četudi je naravnega snega bore malo. No, slednjega je bilo danes vrh glave dovolj, kapelice na romarski poti so imele debelo snežno pokrivalo.
Parkirišče na začetku romarske poti je bilo skoraj prazno, ko sem ob osmih vzel pot pod noge. Če bi vedel, kaj me čaka na koncu potepa oziroma smuke, bi avto pustil nižje pod smučiščem, tako pa... Jutro je bilo hladno, snega veliko, gneče nobene, jasnega neba žal tudi ne. Kmalu sem ujel pravi ritem in v stilu avtomatskega pilota z vklopljenim tempomatom nadaljeval z vzponom. Leva, desna, leva, desna, ..., kdo bi vedel koliko levih in desnih se je nabralo do križa na griču vrh Višarij. Tam kar nekaj gneče, pričakovano, zato sem se hitro odžejal, naredil nekaj posnetkov in že sem bil na poti navzdol.
Nekaj zavojev do cerkve in potem peš skozi gnečo do smučišča. Počakal sem, da se je pobočje spraznilo, nato pa previdno naredil prvih nekaj zavojev v tej sezoni. Čim sem uvidel, da robniki lepo držijo na trdi podlagi, sem spustil zavoro in kmalu spodobno hitro brzel v dolino. Uživajoče sem vijugal sem ter tja, nekaj daljšim zavojem je sledilo nekaj krajših in že sem bil na prvi prelomnici. Kar precej smuke željnih je bilo na progi, veliko njih s štartnimi številkami. Na vmesni postaji gondole sem prismučal do zapore proge, chiuso je pisalo po dolgem in počez, ob ograji pa vrsta karabinjerjev, redarjev in gorskih reševalcev. Povprašam kaj dogaja in kje lahko nadaljujem s smuko v dolino, kar mi eden v smehu odvrne da imajo tekmo, mladinska olimpiada, nekaj takega, in da bom moral nadaljno pot opraviti z gondolo. Ni kaj, nekaj trenutkov kasneje sem se že peljal v dolino, tam pa tisto iz uvoda. Če bi vedel da je tekma, bi parkiral nižje, tako pa sem moral peš v breg do avta.
Po prijetnem potepu sem se ustavil v bližnjem Sparu, nekako mi je prišlo v navado, da tam kupujem špežo, saj sem skoraj vsak konec tedna na laškem. Popoldan je minil v znamenju poletov in počitka, zvečer pa sem pripravil vse potrebno za jutrišnji kolesarski potep.
Ni komentarjev:
Objavite komentar