sreda, 18. januar 2023

Monte Forcella (2023)

Prosinec, sobota 14.1.2023

Vajenemu samote se mi redko zgodi, če sploh kdaj, da bi se počutil osamljenega. Prej se zgodi, da si zaradi tega ali onega samote še bolj želim, kot da bi se počutil samega, kaj šele osamljenega, in si želel družbe. Nekaj dogodkov med tednom je bilo dovolj, da sem ne samo želel, temveč tudi potreboval samoto, kjer sem v miru premislil minule dogodke in se odločil kako naprej. Nič takšnega, povsem običajno življenje in dogodki, ki sodijo vanj, a že dobrih trideset let se držim tega, da če nekaj nočem in ne morem, preko tega ne grem. O tem, kar je bilo, sem razmišljal med vzponom, se uspel na vrhu povsem odklopiti in uživati v trenutku in prelestnih razgledih, tudi vreme me je razvajalo, med sestopom pa je dozorela odločitev, kaj bom storil in kako bodem ravnal v prihodnje.

Monte Forcella je griček nad potjo, ki vodi na Amariano (CAI 415), zelo blizu je tudi zavetišče z enakim imenom, Ricovero Forcella. Lani decembra je minilo pet let, kar sva se nanjo povzpela s princesko, tura mi je ostala v krasnem spominu. Prava zimska tura v precejšnjem mrazu, s kar nekaj snega in z gaženjem do kolen od zavetišča do vrha. In pred sestopom še kosilo v zavetišču, prijetno druženje z družino in njihovim prijateljem, tudi njihovo psičko, vsi so bili domačini, bivajoč nedaleč stran od izhodišča. Takšna srečanja ostanejo zapisana za večno, tudi danes sem se vrnil domov s prijetnim spominom.


Za mostom, kjer je parkirišče, je bilo kar nekaj vozil, pravo presenečenje. Med pripravljanjem na potep me je tako kot prvič motil avtomobilski hrup z bližnje avtoceste, občutek imaš, da avti švigajo tik za tvojim hrbtom. Na začetku poti so markacije, smerokaza, ki kaže pot proti Amariani, pa ni več. Hitro sem stopil v breg, prehitro, ves zadihan sem prišel do prvega razgledišča poleg ruševin. Nekaj posnetkov, preblisk spominov na vzpone na San Simeone in Monte Festo nad sotočjem Bele in Tilmenta in že sem nadaljeval svojo pot. Naprej je šlo počasneje, hrup z avtoceste je ostal v dolini, posvetil sem se razmišljanjem o dogodkih, omenjenih v uvodu. Vsake toliko sem pomislil na tisti dan pred leti, ko sva bila tod s princesko, in se vsake toliko na kratko ustavil, da se malce razgledam. Že blizu travnikov pod Stavolo Valaconin sem zaslišal lajež, glasno bevskanje, ki je kmalu ponehalo. Še preden sem stopil iz gozda se je spet začelo in nekaj višje sem prišel do starejšega moža s psom. Kuža je prej plašno kot jezno bevskal name, kot da bi želel priti k meni in bi se me hkrati bal. Z možem izmenjava par besed, vprašam ga, katere pasme je njegov pes in izvem,
 da je bavarski gonič. "Aha, lovski pes torej". Mož je dobesedno padel v smeh in odvrnil: "Lovski že, ampak saj vidiš kako je plašen". Še mandi in že sva šla vsak po svoje.








Po daljšem prečenju sem zavil proti zavetišču in kmalu prišel do mlakuže, nad katero je izvir vode. Tu sem srečal dekle z dvema psoma in ji omenil, da je nižje pri stavolu pes, ki precej laja in ni pripet. Vesela je bila opozorila, tudi njena nista bila na povodcu, še ciao in že jih ni bilo več.



Tu nekje sem pred dobrimi petimi leti zavohal dim, ki se je vil iz dimnika zavetišča, in se razveselil počitka ob ognjišču, saj je bil precej mrzel dan. Danes se iz dimnika ni kadilo, mrzlo ni bilo, snega nikjer. Pri zavetišču sem srečal moža, ki se je ravno odpravljal v dolino. Pozdrav, potem pa je beseda dala besedo, prav prijetno sva poklepetala. Od kod sem, kako to, da se mi ljubi tako daleč v hribe, še najbolj je bil presenečen, kje za vraga sem našel Forcello, za katero še mnogi domačini niso slišali. Malce sem mu povedal o moji navezanosti na karnijske vrhe in kraje v dolinah, kako rad jih že več kot desetletje obiskujem, mož kar verjeti ni mogel, kje vse sem že bil. Dejal je, da živi v Pušji vasi, da so popolnoma porušeno vas po potresu 1976 leta obnovili v prvotno stanje, da ima hišo blizu postaje in če bom kdaj kje blizu, naj pridem na kofe. Škoda, da ni povedal še svojega imena, morebiti pa bi ga res obiskal. 




On v dolino, jaz v bližnjo kotanjo, prav tako navzdol, tam sem poiskal stezo, ki pelje na vrh. Tudi tu sem se spomnil na potep s Cathy, do vrha ni bilo shojeno, gaziti sem moral do kolen. Da je bila zverinica precej časa v mojem naročju, se seveda razume. Danes je bilo kopno, kot bi trenil sem zmogel tisto nekaj malega strmine do križa vrh Forcelle. Rahel vetrc je bil hladen, a sem nekaj metrov pod vrhom na suhih travah našel dovolj zavetja, da sem si privoščil izdatno porcijo martinčkanja. Takšnega, kot že dolgo ne, saj sem v daljavi zrl na italijanski Tržič (Monfalcone) in na morje, če sem se ozrl levo ali desno pa so očki počivali na julijskih ino karnijskih vrheh. Pravljično. Morda je bil razgled na furlansko nižino tisti, da sem se spomnil obiska mesteca Bassano del Grappa konec oktobra lani, bilo je tako imenitno, da se spomladi še enkrat odpravim tja. Samo da bo Monte Grappa kopna in se bo dalo gor z biciklom. Mlel sem odličen panin, nekakšna polnozrnata francoska štručka  z mortadelo in ovčjim sirom, užival v razgledih, se spomnil tega in onega izpred mnogih let, vmes pa uspel celo narediti fotografijo morja v daljavi in jo poslati skupaj s pozdravi Majinim staršem in Nejcu. Zelo sva se zbližala, res se krasno razumeva, z njegovima nono in nonotom nič manj. 






Vrh Forcelle sem ždel toliko časa, da sem opazil, da se vreme počasi obrača na slabše. Počasi, komaj opazno, a se, povsem v skladu z napovedmi. Nisem še naredil par korakov navzdol, kar na vrh prideta dva možakarja, upal bi reči, da nobeden ni štel manj kot osemdeset pomladi. Pozdrav, par besed o tem, kako lep dan imamo in kako prelestne razglede, pokukamo proti morju, v Rezijo, na gore nad Možacem in se strinjamo, da bo čez dan ali dva že vse drugače. Da znajo biti pobeljene tudi doline, ne samo gore. Še mandi in že sem zavil v gozd, kjer me je prevzelo neke sorte pomirjajoče počutje, spokojnost, pomirjenost s samim seboj. Bilo je, kot da bi tisto, o čemer sem premišljeval med vzponom, tisto, kar me je težilo zadnje dni, ostalo na vrhu. Če bi znal, bi zavriskal, da bi bilo veselje. Do travnikov pod stavolom sem prišel hitro, čeravno nisem hitel, tam pa spet bevskanje, sedaj resda manj glasno. Še enkrat sva se srečala s taistim možem kot gor grede, v rokah je imel motorko, namenjen je bil v gozd. Z nasmehom sem pokazal na psa in ga vprašal, zakaj si ne upa blizu, mož pa v smeh, komentarja nobenega. Je pa pokazal na Amariano in dejal, da je malo snega. Res je, sem mu pritrdil, ampak v naslednjih dneh ga bo v gorah zapadlo več kot meter, marsikje bo belo tudi v dolini, tako vsaj naša napoved. "Magari!", je odvrnil in me presnetil s to besedo, ki se je slišala zelo domače, ter dodal nekaj v smislu, češ, bomo še videli, koliko ga bo. Še drugič mandi in že sem sestopal naprej.








Nekaj pred cesto sem zavil proti slapu Favarins in si ga znova od bližje ogledal. Vrv še vedno visi na steni, da lažje zlezeš iz tolmuna, tudi, da zlezeš na poličko in se z nje vržeš v tolmun.




Res se bom moral enkrat poleti ustaviti tod in si privoščiti osvežilno kopel, konec koncev se pogosto vozim mimo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar