Gorjanski vrh in Kapin iz vasice Kokovo

Prosinec, nedelja 1.1.2023

Konci in začetki, takšni ino drugačni, o njih sem že večkrat na teh straneh. Tudi o tem, da ima vsak konec svoj začetek in o tem,da vsak konec pomeni nov začetek. Da bi vedeli, kako je z zadnjim koncem, ali je res zadnji in je vsega konec, ali nas za njim čaka kakšno presenečenje, pa bo potrebno počakati. Čim dlje, toliko bolje.

Tokrat sem bil sovoznik oziroma sopotnik, skoraj sem že pozabil, kako imenitno je to. Toliko bolj, če te prijateljica z avtom pobere in odloži skoraj doma. Ob prijetnem klepetu in postanku za kavico je pot do Kokovega hitro minila, parkirišče v Coccau di Sotto je bilo precej polno, zna biti, da zaradi novoletnih praznikov. Zasneženi vršaci so se lesketali obsijani s soncem, že po jutru se je poznalo, da se obeta imeniten dan. 

Židane volje sva stopila v vas in pri smerokazu zavila na kolovoz, ki naju je povedel v gozd. Prve krpe snega sva našla nekje na poldrugih tisoč metrov visoko, malo višje pa se je pričela strnjena snežna odeja, ki naju je spremljala vse do sedla Sella Canton. Na klopci pred eno od hišic sva našla zavetje in tam malce počila. Gorjanski vrh ni bil daleč, nekaj kopnih prisojnih travnatih reber sva seveda izkoristila, saj se je v ojuženem snegu kar globoko udiralo. Vrh je enkraten razglednik, Julijci, Ziljske Alpe, Visoke Ture, Karnijci, Karavanke in še in še. Grešila bi, če bi si želela lepšega vremena ino daljnosežnejših razgledov.

Proti Kapinu sva nadaljevala za nosom, sam sem tod hodil tretjič. Nekako od mejnega kamna do mejnega kamna, bolj ali manj po grebenu. Pot, ki je bila globoko pod snegom, je speljana nekaj nižje na italijanski strani. Krajšemu spustu je sledilo daljše precej položno prečenje, sem ter tja sva na eno ali drugo stran imela nekaj razgledov, kmalu sva uzrla tudi Ojstrnik. Nekje na pol poti do vrha je prijateljica zagledala sledi, ki so nezmotljivo pripadale medvedu. Čudno se mi je zdelo, da bi bili tod medvedi, šele nekaj dni po turi sem se spomnil, da sva med potepanji nad Vrtinjlogarskim grabnom (Val Bartolo), torej samo streljaj proč, s princesko večkrat uzrla opozorilne table, da se gibljeva na območju medveda. Gaženje nama je šlo dobro izpod nog, kmalu sva prišla do razpotja in smernih tabel, vedel sem, da vrh ni daleč. Še zadnjič gor, kar strmo, še malo sem ter tja in že sva bila na prostrani jasi vrh Kapina. Kar naporno od Gorjanskega vrha naprej, saj gazi ni bilo, sneg ojužen, večinoma se je udiralo nad gleženj, nemalokrat tudi do kolen.

Sestopila sva za nosom in kmalu pod vrhom udela poseko, ki naju je hitro privedla do poti, po kateri sva prišla na sedlo Canton. Tam sem bil pred tednom dni, iz Coccau-a di Sopra sem imel kar nekaj napornega gaženja. Danes je bilo shojeno, snega precej manj, vsaj pol sestopa je bilo kopnega. Podobno židane volje kot sva začela, sva tudi končala. V Coccau di Sopra sva prišla malce utrujena, od tam do avta ni bilo več daleč. Sonce je zahajalo za gorami, meni pa se je kar smejalo. Le kaj naj si človek želi lepšega, na prvi dan novega leta.

Turo sva zaključila kot se spodobi, s kavico v Trbižu.

Čeravno pregovor pravi "slab začetek, dober konec", lahko z gotovostjo rečem, da je bil začetek daleč od slabega, konec pa nadvse imeniten. Začetek mišljen kot prvi potep letos, v prijetni družbi, čarobnem vremenu in pravljični pokrajini. In konec kot zadnji potep lani, v Reziji, z njenimi zverinicami, stavoli in planinami. Kako malo je včasih potrebno, da je svet lep in življenje prijazno in kako salamensko težko je včasih do tega malega priti oziroma ga najti.

-> fotografije Gorjanski vrh in Kapin iz vasice Kokovo

-> posnetek prehojene poti