Sentiero di Matteo (2022)

Gruden, sobota 31.12.2022

Želje se niso ujemale z vremenskimi obeti, zato sem potep opravil pod gorami, namesto ob morju. Rezija me ni še nikoli razočarala, tudi tam, kjer sem že hodil, sem naslednjič našel kaj novega, vsako doživetje je bilo seveda dnevu lastno. Malce sem pobrskal po spominu in se kaj hitro spomnil "Matejeve poti", na kateri sva se s princesko imela nadvse prijetno skoraj sedem let tega.

Zjutraj sem se ustavil v trgovini v Trbižu, vedoč, da bo popoldan trgovina "izropana". Vsaj na predbožični dan je bilo tako. Prvič letos, morda celo prvič sploh, se mi je zgodilo, da sem nakup opravil v italijanščini. Običajno smo se v delikatesi pozdravili po laško, potem pa sem se jaz trudil po njihovo, oni pa z mano po nemško. Tokrat sva se s prijazno šjoro vse zmenila po njihovo, ne samo glede nakupa, tudi glede silvestrovanja in dobrih želja za prihodnje leto. Morda ni znala nemško, morda sem se jaz naučil dovolj, morda nekaj tretjega.

V Trbižu je bilo jasno, tudi cerkev na Višarjih je bila obsijana s soncem, za Ukvami pa je nekdo "ugasnil luč". Oblačno, sivo, mračno, neprijazno. "J..i ga, bo, kar bo," sem se tolažil in z nezmanjšano hitrostjo nadaljeval svojo pot. V Na Bili sem zavil proti Solbici in kmalu pripeljal do semaforja. Ko sem bil zadnjič tod, sem moral po makadamskem obvozu skozi Pobič, cesta je bila zaradi velikega požara zaprta, sedaj pa je promet urejen s semaforjem. Kar dolgo traja en interval rdeča/zelena, nazaj grede sem čakal skoraj deset minut. Do mostu čez reko Rezijo je bilo vreme še puščobno, potem pa se je hitro pokazalo jasno nebo in v Solbici sem parkiral v prekrasnem sončnem vremenu.

Mimogrede sem bil pripravljen na potep, do Ladine sem pohitel in tam udel peš pot. Spomin na potep pred slabimi sedmimi leti je bil še zelo živ, skalnata pot navzdol do potoka podobno spolzka. Sem ter tja sem naredil par posnetkov in opažal, da je sonca in jasnega neba vse manj. Onstran potoka me je čakal strmejši vzpon, ki me je privedel na odprt svet, kjer sem imel razglede na kaninske gore, na planino Kot pod njimi in na vasico Korito. Vreme se je dejansko spridilo, tudi precej se je ohladilo. V nadaljevanju sem kmalu prišel do razpotja krajše in daljše različice poti. Daljšo prek planin in mimo stavolov sva prehodila s princesko, bilo je oh in sploh lepo, krajšo pa sem deloma prehodil med drugimi potepi v teh koncih. Vzel sem si nekaj trenutkov za razmislek, pokukal na uro, se razgledal glede vremena, potem pa sklenil, da zaokrožim po krajši. Nič ne de, če mi nekaj hoje po cesti ne uide, v takem vremenu razgledov tako ne bo, hodil pa sem že tam. Nadaljeval sem navzdol, pri potoku malce počil, in kmalu za njim stopil na cesto, ki pelje iz Solbice v Korito in naprej gor do planine Kot. Na jasi ob cesti sem si poiskal prostorček za počitek in si tam privezal dušo.

Naprej do Solbice nisem srečal nikogar, tudi tam ne. Zjutraj je bilo pred muzejem par ljudi, s katerimi smo se pozdravili, sedaj nikjer nikogar. Tudi v vasi, ko sem se zapeljal skoznjo, nisem videl nobenega. Med vožnjo v dolino me je spreletelo, da je to to za letos, da se vračam z zadnjega potepa, da sem še za eno leto spominov bogatejši. Spominov na lepo in dobro, slabo in grdo, na delovne in zasebne zgode in nezgode, na žalostno slovo princeske in na nebroj potepov, tako peš, kot na biciklu, tako po gorah, kot ob morju. Tudi marsikje vmes...

-> posnetek prehojene poti