Gruden, sreda 28.12.2022
"Če ne greš, ne veš", to sem si večkrat dejal (verjetno si še bom), ko sem razmišljal, kakšne so snežne razmere v tem ali onem koncu in se mi je turno smučalo. Običajno so spletne kamere odlično izhodišče, da vidiš trenutno razmero, pogosto se najde tudi kaj aktualnega v pisni obliki. Včasih prvo ni dovolj, saj ne pokaže razmer v sosednji dolini, še manj v sosednji od sosednje, napisanega ni ali ga ne najdeš, tako da je od tebe odvisno, ali boš šel kam drugam ali pa se boš odpravil tja in na licu mesta ugotovil, kako stojijo stvari. Sam sem storil slednje in ugotovil, da stvari stojijo slabo oziroma sploh ne. Snega ni bilo ne v dolini blizu Forni Avoltrija, ne pri gradiču nad Ligosullom, vsaj ne toliko, da bi bilo smiselno pripeti smučke na nahrbtnik in del ture opraviti peš. "Nič ne de, saj se mi je zdelo, da bo tako," sem si mislil, sedel v avto in se odpeljal v Imponzo.
Že doma sem si zastavil tudi pohodniški cilj, alternativa pač, da ne bi dan minil v znamenju iskanja snega po karnijskih dolinah. Nekaj kopnega, ne previsokega, osamljenega, tudi razglednega. Malce sem pobrskal po spominu in hitro našel hribček, kjer bom našel vse to in še kaj za povrh. Premislek je zadostoval, da sem odločil, da bode zanj zadostovala nizka pohodniška obutev in da od opreme kaj dosti drugega kot čelne svetilke za nebodigatreba vsak slučaj ne potrebujem. Če ne na prvem, ne na drugem izhodišču ni šlo s smučmi gor ven, je šlo peš s tretjega zlahka.
Do cerkve San Floriano sem imel nekaj blata na poti, previdno sem moral stopiti, da se nisem do kolen umazal, še bolj, da ne se bi zložil v blato. Nizki čevlji pač in ne ravno svež profil podplata. Pri cerkvi brez razgledovanja ni šlo, saj sem se namenil sestopiti po drugi strani. Vreme mi je bilo naklonjeno, razgledi na doline in gore prekrasni, kar milo se mi je storilo, ko sem gledal gore, doline in kraje, kjer sem se že potepal. Že tretjič tod in že tretjič presunjen vsled panorame s tega razglednega griča.
V nadaljevanju potepa je bilo z blatom kmalu konec, pot je postala strmejša, kmalu sem grizel kolena. Na suhih travah sem moral popaziti podobno kot na blatu, precej je drselo, pod predvrhom so mi bile v pomoč celo jeklenice. Res je strmo. Počitek sem si določil na predvrhu, tam so krasne trave, na katerih je užitek posedeti, če so mokre, pa je tam tudi klop. Za razglede seveda nisi prikrajšan. Počitek je bil dobrodošel, jedača in pijača nič manj, prostora in časa za raznovrstna premišljevanja in spominjanja vrh glave dovolj. Vreme mi je šlo res na roko, sonce, toplota, brezvetrje, nenazadnje ljuba mi samota, božansko. Že sem se namenil nadaljevati na bližnji vrh, kar nad hrib prileti jata beloglavih jastrebov. Že spodaj pri cerkvi sem jih opazoval, a potem nanje pozabil, sedaj pa so me spet prijetno presenetili. Naredili so nekaj krogov nad hribom, se spustili proti cerkvi, tam nekajkrat preleteli sem ter tja in se potem izgubili v daljavi. Krasne ptice, veličastne, pogosto se srečujemo med mojimi potepanji po karnijskih vršacih v okolici Tolmeča, še bolj Humina.
Na bližnjem vrhu sem se še enkrat razgledal, tokrat s pomočjo panoramske table oziroma nekakšne mize, potem pa sestopil v gozd. Hitro sem bil na cesti, kjer sva s princesko po prvem vzponu zavila levo in udela nemarkirano stezico v dolino. Nadaljeval sem gor ven, enako kot po drugem vzponu, po gozdni cesti do sedelca Forcjute, kjer se je v levo odcepila pešpot. Skozi gozd sem se spustil do potoka Rio Mignezza in onkraj njega v Pracuc, od koder ni bilo daleč do stavola Mignezza. Od tam sem v dolino nadaljeval po cesti vse do odcepa pešpoti, po kateri sem kmalu zmogel do stavola Nispis. Tam so se zadnjič pasli konji, danes mi jih ni bilo dano videti. Še mimo nekaj opuščenih zgradb, nekakšnega vikenda in že sem bil v vasi.
Do avta ni bilo daleč, kmalu sem bil na poti domov, zadovoljen s potepom, nekaj manj z "raziskovanjem snežnih razmer" pred tem. "Bom letos zmogel še kaj," sem premišljeval, "ali je bil to zaključni potep in sem s s potepanji za letos zaključil."
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar