Eden tistih, kjer je prstov obeh rok verjetno premalo, da bi preštel vsa srečanja z njim.
Zbudim se brez budilke, pristavim za kofe in pripravim nekaj malega za na pot. Med srebanjem omamno dišeče kavice preverim vremenske podatke, še kopalnica, par malenkosti v nahrbtnik in že sem na poti.
Do Jezerskega Vrha ni daleč, od Britofa do Preddvora me preseneti nova cesta, obvoznica, ugotavljam, da me res že lep čas ni bilo v teh koncih. Na prelazu nikjer nikogar, tudi avta nobenega, po svoje razumljivo, saj je ura še zgodnja. Sestavim palici, si zadegam nahrbtnik na rame in že sem na poti. Jutro je sivo in vlažno, tudi kar hladno.
Vročinski valovi so me pripravili, da sem zadnje čase bolj kot ne lenaril doma na hladnem, zato s hojo začnem počasi, pazeč, da ne hitim po nepotrebnem. Pomislim na zadnji potep tod, s prijateljico, prava snežna pravljica tisti dan, in na tistega s princesko, kakih deset let tega. Ostalo se je dogajalo v minulih nekaj desetletjih, svoje čase sem bil res kar pogosto tu gori. Malo pred razpotjem, kjer sta dve kočici, me dohiti in prehiti mladenka, kot blisk je švignila mimo. Pot sčasoma postane strmejša, počasi ujamem pravšenj korak in zadovoljno ugotavljam, da še nisem povsem zarjavel. Tu pa tam imam nekaj razgledov na vršace Kamniško Savinjskih Alp in na Karavanke, med fotografiranjem se spomnim tega ali onega potepa po okoliških gorah. Ne enkrat pomislim, čemu sem v domačih gorah zadnje čase tako poredko, tudi na to, da zadnje čase pomeni vsaj deset let, če ne več. Precej več. In koj zatem pomislim tudi na to, da pač ne moreš biti na več krajih hkrati, podobno kot ne morem biti hkrati na biciklu in nekje v gorah. Vzpon mi je šel fajn od nog, kar hitro sem prišel iz gozda na cesto in potem po njej do naslednjega razpotja, kjer sem zavil nazaj v gozd. Tod sem že vedel, da do preduha ni daleč, prav tako, da naprej do vrha tudi ni kaj dosti.
Ozračje je bilo nasičeno z vlago, jasnega neba ne kaj dosti, če sem se ustavil, me je skoraj zazeblo. Počasi sem prišel do prvih jeklenic, do preduha sem si nekajkrat pomagal z njimi, saj je bilo na stezi nekaj blata, skale pa vlažne in spolzke. Potem pa naraven prehod, preduh, škrbinica, prek katere sem prišel na drugo stran gore in tam po posekah skozi rušje nadaljeval proti vrhu. Tudi tod sem kmalu prišel do jeklenic in tudi tod sem si tu pa tam pomagal z njimi, tam pač, kjer bilo strmeje in sem se potegnil navzgor, in tudi tam, kjer je na gladki ali blatni skali nesramno drselo. Potem je strminica popustila, pot je zavila levo proti vrhu, še malo gor pa dol in sem ter tja in že sem zagledal križ na vrhu. In mladenko, ki se je ravno odpravljala navzdol po drugi poti, po tisti, po kateri bom tudi sam sestopil nekaj kasneje.
Na vrhu niti ni bilo hladno, tudi pihalo ni kaj dosti, zato sem posedel na klopci, se odžejal in nekaj malega prigriznil. Kamorkoli sem se ozrl, same domače gore, mnogo njih že obiskanih. Ne samo pri nas, tudi avstrijske seveda, svoje čase sva s princesko prehodila hudiča in pol onstran meje, pred tem s kolegom in družbo zna biti še več. Ni kaj, leta so tu in s tem desetletja gorniških izkušenj vseh sort. Hm, kaj desetletja, dobrega pol stoletja pravzaprav. Še dobro, da je EMŠO vsak dan isti ...
Meljem ploščico, naredim požirek ali dva, se spominjam in načrtujem, premišljujem o tem in onem. Vedno znova se zalotim, da je obojega ohoho veliko, spominov in želja, pogosto pomislim tudi na to, koliko želja bo še postalo spomin. Običajno s te sorte možgansko telovadbo zaključim tako, da se odpravim v dolino in se potem med sestopom spomnim česa drugega, kar me potem zaposli za nekaj časa. Tudi danes nič drugače, le kako bi bilo, dol grede sem še največ premleval o času, ki se ima zgoditi konec prihodnjega leta in v začetku leta kasneje. Če sem gor grede mimobežno srečal samo tisto dekle, je bilo dol grede precej drugače. Kar nekaj jih šlo gor ven, vse do prelaza oziroma do avta sem vsake toliko srečal koga ali nekaj njih. Vreme se je opazno poslabšalo in čeravno še ni kazalo na dež, sem se spomnil tako naših, kot avstrijskih napovedi, ki so med vrsticami obetale tudi kakšno ploho v teh koncih. Če sem bil na začetku potepa malce jezen sam nase, čemu sem tako hitel zjutraj, se mi je zdaj zdelo prav fajn, da sem te skrbi rešen.
Čim sem prišel do bližnjice, kjer se je že videl prelaz, sem videl tudi, da je tam kar nekaj prometa.
In res, moj avto ni bil več edini na parkirišču, tudi na avstrijski strani kar nekaj pločevine, in veliko kolesarjev in ena kolesarka. Nekako istočasno z menoj so se pripeljali gor iz Avstrije, sam pa peš dol iz Pristovškega. Počasi se preobujem, tudi sveža majica, potem v miru premislim, kaj potrebujem iz trgovine in še potem, kam naj v trgovino sploh grem. Običajno je to Trbiž, redkeje Villa Santina, sem pač tako pogosto tam. Danes pa sem se odločil za Preddvor, tam je trgovina precej bolj prijazna od hipermarketa v Kranju, mimo katerega me bo tudi vodila pot, doma v okolici pa so trgovine bolj kot ne izjema, ki danes ni bila potrebna.
Kosilce sem si pripravil mimogrede, med obedom v miru pogledal posnete fotografije in preletel novice na spletu, nedolgo zatem pa sem imel na mizici že kofe in limonado, v rokah pa odlično branje . . .
