Jesenice-Mangrtska jezera (kolesarjenje, <-> 68 km, ↗ 590 m)

Veliki srpan, četrtek 27.8.2026

Drugič po Bormiu na biciklu, sram me bodi. Da jih ni bilo več, so 'krivi' prvi in drugi vročinski val, dejansko ekstrema, in druge sorte opravki. Tako da me sram ni kaj dosti, če sploh, morda mi je malenkost nerodno.

Precejšnja gneča na cestah in gorskih poteh ali vsaj na izhodiščih za le te, tudi v prestolnici ni nič drugače, zato sem se odločil za preverjeno zadevo. Do Jesenic še nikoli nisem stal v koloni, tam so brezplačna parkirišča na Stari Savi, Podmežakli in na makadamu koj za podvozom pod avtocesto, začetek kolesarske steze po Zgornjesavski dolini je tako v neposredni bližini. Danes sem prvič parkiral na zadnjem od naštetih, tik ob kolesarski, kar storim tudi v bodoče.

Po daljšem času sem se odločil za reggae glasbeno spremljavo, na biciklu sem se navadil slušalk in jih pogrešam, če grem na vožnjo brez, dočim v gorah nikoli. Davno tega, še walkman in kaseta in kasneje majhen prenosni cd player, sem poskušal z njima med turno smuko, pa mi ni zneslo. Gore so pač kraj, kjer tišina šepeta, le prisluhniti ji moraš. Do Mojstrane kot običajno neke sorte ogrevanje, ves čas rahlo navzgor, procent ali dva naklona, vmes samo en res strm klanec, kjer pošteno pretegneš noge. Do vasice skoraj sam, potem vse bolj prometno, bližje Kranjske Gore sem bil, več nas je bilo.

Če se je gneča od Mojstrane do Kranjske Gore stopnjevala, nas je bilo naprej do jezera na momente skoraj preveč, kaj takšnega še nisem doživel. Strnjena kolona kolesark in kolesarjev pred menoj, v moji smeri, vsi na elektro MTB in vsi v rumenih odsevnih jopičih. Vsaj petdeset njih, raje več, v razpotegnjeni koloni. V prejšnji državi bi njihovo hitrost ocenil kot "lagano sportski". Spredaj neke sorte vodič, vmes neverjetna kolona in zadnji z veliko zastavico na kolesu. Nasprotnega prometa seveda tudi precej. Namesto, da bi se peljali v koloni, kot gredo račke ena za drugo, so vozili vštric, tudi po nasprotnem pasu, klepetajoč med seboj,. Nekaj časa sem potreboval, da sem premislil kaj mi je storiti, tudi kako, nato pa sem počasi prehiteval enega za drugim, tudi eno za drugo, včasih malce bolj na tesno, da jih je nekaj njih hočeš nočeš moralo zapeljati ob stran. Nemško govoreča skupina, ko sem prišel do prvega, ki je bil videti kot vodič, ker se je stalno oziral nazaj, me je imelo, da bi mu dejal, naj upoštevajo še ostale kolesarje. A se mi je zdelo škoda časa, že tako je trajalo, da sem prišel mimo. Kaj takšnega še ne, pa sem kolesaril že marsikje, tako doma, kot na tujem.

Za Ratečami sem pripeljal v ITA in kmalu zavil proti jezerom. V mojo smer kar naenkrat nikogar razen mene. Do ceste, ki pripelje iz Fužin gor, nisem imel daleč, tja sem pripeljal pri kabinah, kjer se plača parkirnina/cestnina. Biciklisti smo seveda izjema. Ker sem tod že kolesaril, sem vedel, da klanec do gornjega jezera ni od muh, zato sem prestavil v najlažjo prestavo in lagodno zmogel do do spodnjega jezera. Malce razgledovanja in par fotografij, potem pa še tisto malo do konca asfalta. Tam, kjer je oko običajno uzrlo lesketajoče se jezero, vse suho, presušeno, kaj ne bi bilo v tem vročem in suhem poletju. Peš, porivajoč bicikel, sem stopil proti obali oziroma tja, kjer je običajno bila obala jezera, in si tam na osamljenem kotičku privoščil krajši dolce far niente. 

Užival sem v spominih na gorniške ture v okoliških gorah, nebroj njih, davno tega. Prečenje Ponc, Struga, Vevnice, Malega Koritniškega Mangrta in Mangrta s spanjem v bivaku nad Zagačami. Via della Vita, ne samo gor, enkrat tudi sestop po njej. Ferrata od Nogare gor in po Slovenski naprej na Mangrt. Lažja pleza na Rateški Mali Mangrt. Tudi iz druge strani sem oziroma sva ali smo pristopali na vrhe, iz Loške Koritnice. Recimo s klapo iz Bca in LJ na Kotovo Špico, od tam na V Koncu Špico in naprej na Vevnico. Potem pa sestop mimo bivaka nazaj v Koritnico. Tudi spomladanska turna smuka čez Plazje, večkrat. Poldnik (Kopa) na drugi strani, prav tako večkrat, enkrat celo s princesko. In sedaj do jezer že drugič z biciklom. Daleč v preteklost sežejo spomini na to ali ono turo, kakšni so samo še v fragmentih, pa še ti so že bolj kot ne črno beli.

Do drenjanja za kofe in osvežilno pijačo mi ni bilo, zato sem se po počitku odpravil nazaj. In spet, čim sem sedel na bicikel, kdo bi vedel katerič, pričel razmišljati o tem 'nazaj'. Da pravzaprav ne grem nazaj, ampak se vračam. V življenju je pač tako, da nazaj ne gre. Tudi ko se nekam vračaš, greš naprej in ne nazaj. Življenje je enosmerna cesta, vedno gre samo naprej, vsako sekundo, minuto, uro, dan, teden, mesec in leto. Naprej proti koncu, za katerega se dobro ve, kakšen je. Poleg imena, priimka in dveh letnic morda napišejo še "Počivaj v miru" in to je to.

Do Jesenic obratno kot do jezer. Gneče vse manj, bližje Jesenicam sem bil. Z vročino pa ravno obratno, le ta se je stopnjevala in pri avtu je bilo pošteno vroče. Tam se počasi preoblečem in preobujem, parkirišče je tik ob avtocesti, opazujem kolono vozil proti Avstriji. Nič drugače kot lani in leta pred tem, poleti sem podobnih prizorov vajen vsakič, ko se iz tistih koncev vračam domov.

V mojo smer na avtocesti ni bilo kaj prida prometa, ob spremljavi prijetne glasbe in premišljevanjih vseh sort sem bil mimogrede doma. Po kosilu kot običajno kavica in limonada, po malem tudi že načrtovanje kaj in kje početi septembra . . .

-> posnetek prevožene poti

Pristovški Storžič (2026)

Veliki srpan, torek 18.8.2026

Eden tistih, kjer je prstov obeh rok verjetno premalo, da bi preštel vsa srečanja z njim.

Zbudim se brez budilke, pristavim za kofe in pripravim nekaj malega za na pot. Med srebanjem omamno dišeče kavice preverim vremenske podatke, še kopalnica, par malenkosti v nahrbtnik in že sem na poti.

Do Jezerskega Vrha ni daleč, od Britofa do Preddvora me preseneti nova cesta, obvoznica, ugotavljam, da me res že lep čas ni bilo v teh koncih. Na prelazu nikjer nikogar, tudi avta nobenega, po svoje razumljivo, saj je ura še zgodnja. Sestavim palici, si zadegam nahrbtnik na rame in že sem na  poti. Jutro je sivo in vlažno, tudi kar hladno.

Vročinski valovi so me pripravili, da sem zadnje čase bolj kot ne lenaril doma na hladnem, zato s hojo začnem počasi, pazeč, da ne hitim po nepotrebnem. Pomislim na zadnji potep tod, s prijateljico, prava snežna pravljica tisti dan, in na tistega s princesko, kakih deset let tega. Ostalo se je dogajalo v minulih nekaj desetletjih, svoje čase sem bil res kar pogosto tu gori. Malo pred razpotjem, kjer sta dve kočici, me dohiti in prehiti mladenka, kot blisk je švignila mimo. Pot sčasoma postane strmejša, počasi ujamem pravšenj korak in zadovoljno ugotavljam, da še nisem povsem zarjavel. Tu pa tam imam nekaj razgledov na vršace Kamniško Savinjskih Alp in na Karavanke, med fotografiranjem se spomnim tega ali onega potepa po okoliških gorah. Ne enkrat pomislim, čemu sem v domačih gorah zadnje čase tako poredko, tudi na to, da zadnje čase pomeni vsaj deset let, če ne več. Precej več. In koj zatem pomislim tudi na to, da pač ne moreš biti na več krajih hkrati, podobno kot ne morem biti hkrati na biciklu in nekje v gorah. Vzpon mi je šel fajn od nog, kar hitro sem prišel iz gozda na cesto in potem po njej do naslednjega razpotja, kjer sem zavil nazaj v gozd. Tod sem že vedel, da do preduha ni daleč, prav tako, da naprej do vrha tudi ni kaj dosti.

Ozračje je bilo nasičeno z vlago, jasnega neba ne kaj dosti, če sem se ustavil, me je skoraj zazeblo. Počasi sem prišel do prvih jeklenic, do preduha sem si nekajkrat pomagal z njimi, saj je bilo na stezi nekaj blata, skale pa vlažne in spolzke. Potem pa naraven prehod, preduh, škrbinica, prek katere sem prišel na drugo stran gore in tam po posekah skozi rušje nadaljeval proti vrhu. Tudi tod sem kmalu prišel do jeklenic in tudi tod sem si tu pa tam pomagal z njimi, tam pač, kjer bilo strmeje in sem se potegnil navzgor, in tudi tam, kjer je na gladki ali blatni skali nesramno drselo. Potem je strminica popustila, pot je zavila levo proti vrhu, še malo gor pa dol in sem ter tja in že sem zagledal križ na vrhu. In mladenko, ki se je ravno odpravljala navzdol po drugi poti, po tisti, po kateri bom tudi sam sestopil nekaj kasneje.

Na vrhu niti ni bilo hladno, tudi pihalo ni kaj dosti, zato sem posedel na klopci, se odžejal in nekaj malega prigriznil. Kamorkoli sem se ozrl, same domače gore, mnogo njih že obiskanih. Ne samo pri nas, tudi avstrijske seveda, svoje čase sva s princesko prehodila hudiča in pol onstran meje, pred tem s kolegom in družbo zna biti še več. Ni kaj, leta so tu in s tem desetletja gorniških izkušenj vseh sort. Hm, kaj desetletja, dobrega pol stoletja pravzaprav. Še dobro, da je EMŠO vsak dan isti ...

Meljem ploščico, naredim požirek ali dva, se spominjam in načrtujem, premišljujem o tem in onem. Vedno znova se zalotim, da je obojega ohoho veliko, spominov in želja, pogosto pomislim tudi na to, koliko želja bo še postalo spomin. Običajno s te sorte možgansko telovadbo zaključim tako, da se odpravim v dolino in se potem med sestopom spomnim česa drugega, kar me potem zaposli za nekaj časa. Tudi danes nič drugače, le kako bi bilo, dol grede sem še največ premleval o času, ki se ima zgoditi konec prihodnjega leta in v začetku leta kasneje. Če sem gor grede mimobežno srečal samo tisto dekle, je bilo dol grede precej drugače. Kar nekaj jih šlo gor ven, vse do prelaza oziroma do avta sem vsake toliko srečal koga ali nekaj njih. Vreme se je opazno poslabšalo in čeravno še ni kazalo na dež, sem se spomnil tako naših, kot avstrijskih napovedi, ki so med vrsticami obetale tudi kakšno ploho v teh koncih. Če sem bil na začetku potepa malce jezen sam nase, čemu sem tako hitel zjutraj, se mi je zdaj zdelo prav fajn, da sem te skrbi rešen. 

Čim sem prišel do bližnjice, kjer se je že videl prelaz, sem videl tudi, da je tam kar nekaj prometa. 

In res, moj avto ni bil več edini na parkirišču, tudi na avstrijski strani kar nekaj pločevine, in veliko kolesarjev in ena kolesarka. Nekako istočasno z menoj so se pripeljali gor iz Avstrije, sam pa peš dol iz Pristovškega. Počasi se preobujem, tudi sveža majica, potem v miru premislim, kaj potrebujem iz trgovine in še potem, kam naj v trgovino sploh grem. Običajno je to Trbiž, redkeje Villa Santina, sem pač tako pogosto tam. Danes pa sem se odločil za Preddvor, tam je trgovina precej bolj prijazna od hipermarketa v Kranju, mimo katerega me bo tudi vodila pot, doma v okolici pa so trgovine bolj kot ne izjema, ki danes ni bila potrebna. 

Kosilce sem si pripravil mimogrede, med obedom v miru pogledal posnete fotografije in preletel novice na spletu, nedolgo zatem pa sem imel na mizici že kofe in limonado, v rokah pa odlično branje . . . 

-> fotografije Pristovški Storžič (2026)

-> posnetek prehojene poti