Veliki srpan, četrtek 27.8.2026
Drugič po Bormiu na biciklu, sram me bodi. Da jih ni bilo več, so 'krivi' prvi in drugi vročinski val, dejansko ekstrema, in druge sorte opravki. Tako da me sram ni kaj dosti, če sploh, morda mi je malenkost nerodno.
Precejšnja gneča na cestah in gorskih poteh ali vsaj na izhodiščih za le te, tudi v prestolnici ni nič drugače, zato sem se odločil za preverjeno zadevo. Do Jesenic še nikoli nisem stal v koloni, tam so brezplačna parkirišča na Stari Savi, Podmežakli in na makadamu koj za podvozom pod avtocesto, začetek kolesarske steze po Zgornjesavski dolini je tako v neposredni bližini. Danes sem prvič parkiral na zadnjem od naštetih, tik ob kolesarski, kar storim tudi v bodoče.
Po daljšem času sem se odločil za reggae glasbeno spremljavo, na biciklu sem se navadil slušalk in jih pogrešam, če grem na vožnjo brez, dočim v gorah nikoli. Davno tega, še walkman in kaseta in kasneje majhen prenosni cd player, sem poskušal z njima med turno smuko, pa mi ni zneslo. Gore so pač kraj, kjer tišina šepeta, le prisluhniti ji moraš. Do Mojstrane kot običajno neke sorte ogrevanje, ves čas rahlo navzgor, procent ali dva naklona, vmes samo en res strm klanec, kjer pošteno pretegneš noge. Do vasice skoraj sam, potem vse bolj prometno, bližje Kranjske Gore sem bil, več nas je bilo.
Če se je gneča od Mojstrane do Kranjske Gore stopnjevala, nas je bilo naprej do jezera na momente skoraj preveč, kaj takšnega še nisem doživel. Strnjena kolona kolesark in kolesarjev pred menoj, v moji smeri, vsi na elektro MTB in vsi v rumenih odsevnih jopičih. Vsaj petdeset njih, raje več, v razpotegnjeni koloni. V prejšnji državi bi njihovo hitrost ocenil kot "lagano sportski". Spredaj neke sorte vodič, vmes neverjetna kolona in zadnji z veliko zastavico na kolesu. Nasprotnega prometa seveda tudi precej. Namesto, da bi se peljali v koloni, kot gredo račke ena za drugo, so vozili vštric, tudi po nasprotnem pasu, klepetajoč med seboj,. Nekaj časa sem potreboval, da sem premislil kaj mi je storiti, tudi kako, nato pa sem počasi prehiteval enega za drugim, tudi eno za drugo, včasih malce bolj na tesno, da jih je nekaj njih hočeš nočeš moralo zapeljati ob stran. Nemško govoreča skupina, ko sem prišel do prvega, ki je bil videti kot vodič, ker se je stalno oziral nazaj, me je imelo, da bi mu dejal, naj upoštevajo še ostale kolesarje. A se mi je zdelo škoda časa, že tako je trajalo, da sem prišel mimo. Kaj takšnega še ne, pa sem kolesaril že marsikje, tako doma, kot na tujem.
Za Ratečami sem pripeljal v ITA in kmalu zavil proti jezerom. V mojo smer kar naenkrat nikogar razen mene. Do ceste, ki pripelje iz Fužin gor, nisem imel daleč, tja sem pripeljal pri kabinah, kjer se plača parkirnina/cestnina. Biciklisti smo seveda izjema. Ker sem tod že kolesaril, sem vedel, da klanec do gornjega jezera ni od muh, zato sem prestavil v najlažjo prestavo in lagodno zmogel do do spodnjega jezera. Malce razgledovanja in par fotografij, potem pa še tisto malo do konca asfalta. Tam, kjer je oko običajno uzrlo lesketajoče se jezero, vse suho, presušeno, kaj ne bi bilo v tem vročem in suhem poletju. Peš, porivajoč bicikel, sem stopil proti obali oziroma tja, kjer je običajno bila obala jezera, in si tam na osamljenem kotičku privoščil krajši dolce far niente.
Užival sem v spominih na gorniške ture v okoliških gorah, nebroj njih, davno tega. Prečenje Ponc, Struga, Vevnice, Malega Koritniškega Mangrta in Mangrta s spanjem v bivaku nad Zagačami. Via della Vita, ne samo gor, enkrat tudi sestop po njej. Ferrata od Nogare gor in po Slovenski naprej na Mangrt. Tudi iz druge strani sem oziroma sva ali smo pristopali na vrhe, iz Loške Koritnice. Recimo s klapo iz Bca in LJ na Kotovo Špico, od tam na V Koncu Špico in naprej na Vevnico. Potem pa sestop mimo bivaka nazaj v Koritnico. Tudi spomladanska turna smuka čez Plazje, večkrat. Poldnik (Kopa) na drugi strani, prav tako večkrat, enkrat celo s princesko. In sedaj do jezer že drugič z biciklom. Daleč v preteklost sežejo spomini na to ali ono turo, kakšni so samo še v fragmentih, pa še ti so že bolj kot ne črno beli.
Do drenjanja za kofe in osvežilno pijačo mi ni bilo, zato sem se po počitku odpravil nazaj. In spet, čim sem sedel na bicikel, kdo bi vedel katerič, pričel razmišljati o tem 'nazaj'. Da pravzaprav ne grem nazaj, ampak se vračam. V življenju je pač tako, da nazaj ne gre. Tudi ko se nekam vračaš, greš naprej in ne nazaj. Življenje je enosmerna cesta, vedno gre samo naprej, vsako sekundo, minuto, uro, dan, teden, mesec in leto. Naprej proti koncu, za katerega se dobro ve, kakšen je. Poleg imena, priimka in dveh letnic morda napišejo še "Počivaj v miru" in to je to.
Do Jesenic obratno kot do jezer. Gneče vse manj, bližje Jesenicam sem bil. Z vročino pa ravno obratno, le ta se je stopnjevala in pri avtu je bilo pošteno vroče. Tam se počasi preoblečem in preobujem, parkirišče je tik ob avtocesti, opazujem kolono vozil proti Avstriji. Nič drugače kot lani in leta pred tem, poleti sem podobnih prizorov vajen vsakič, ko se iz tistih koncev vračam domov.
V mojo smer na avtocesti ni bilo kaj prida prometa, ob spremljavi prijetne glasbe in premišljevanjih vseh sort sem bil mimogrede doma. Po kosilu kot običajno kavica in limonada, po malem tudi že načrtovanje kaj in kje početi septembra . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar