Monte Cuzzer

Mali traven, sobota 30.4.2022

V zadnjem času se je snežna meja nekajkrat spustila precej nizko, zato sem nekaj tur, ki me mikajo, prestavil na kasneje. "Čemu hudiča bi s seboj nosil cepin in dereze ali vsaj derezice za nižji hrib, če pa moram samo še malo počakati, da vreme opravi svoje, in bom turo zlahka zmogel s palicami," sem razmišljal.

Nekaj vozil na parkirišču v Tigu mi je dalo vedeti, da na poti ne bom sam. No, na kaj takega z ozirom na lepe vremenske obete tudi računal nisem. Mimogrede sem bil pripravljen na novo doživetje, urno sem stopil preko mostička in tam zavil levo, v smeri zaselka Gost. Pet let je tega, kar sva s princesko obiskala Kucer, tura mi je ostala v lepem spominu, zato je danes sledila repriza. Pri kapelici sem zavil v gozd in kmalu prišel do potoka, tam je tudi spominsko obeležje, za njim pa zagrizel v breg.

Vedoč, da strmina ne bo popustila vse do vrha, sem na začetku pazil na tempo, da se ne bi prehitro upehal. Že kar visoko sem se na enem od okljukov, od koder sem imel lep razgled proti Pisimoniju in Zuc dal Boru z okoliškimi gorami, na kratko ustavil, se odžejal in slekel jopico, postalo je precej toplo, zatem pa z optimalnim tempom nadaljeval navkreber. Optimalnim zato, ker sem do vrha zmogel v poltretji uri, ne da bi se kaj prida upehal. Med samim vzponom sem bil zatopljen v premišljevanja o vsem mogočem, sem ter tja sem se malce ustavil in razgledal, naredil kak posnetek, sicer pa je šlo "leva, desna, leva, desna,..." navkreber kar nekako avtomatično. Vsake toliko sem se na kakem odseku poti spomnil na tisti dan, ko sva se tod vzpenjala s princesko, med razgledovanjem na gore nad zatrepom Rezije sem se spominjal tur v tistem koncu, vmes pa snul načrte o prihodnjih potepih, tako tistih v gorah, kot tistih na biciklu. Ko je pot postala zložnejša sem vedel, da vrh ni daleč in res sem kmalu zagledal križ. Še malo sem šel sem ter tja, naredil nekaj korakov po snegu in že sem bil gori. Pozdravil sem se s trojico, ki se je že odpravljala navzdol in ugotovil, da so iz naših krajev. Z eno sva se malce spogledala in kaj hitro ugotovila, da se poznava, čeravno se nisva še nikoli srečala. Ona sem ter tja kaj napiše na hribovskem portalu, na katerem tudi sam vsake toliko kaj napišem, tako bereva drug drugega in ker se tam najde tudi kaka fotografija, sva se takoj prepoznala. Po kratkem in prijetnem klepetu so se oni odpravili v dolino, sam pa sem sedel k počitku in malici.

Prijalo je posedati in se razgledovati po okoliških gorah, na nek način je bilo, kot da bi gledal film, ko sem se živo spominjal tur, ki sem jih opravil tod okoli. Vreme mi je šlo na roko, prijetno toplo sonce in brezvetrje, prelestni razgledi, "suma sumarum" bi si bilo greh želeti kaj več. Čim sem predelal, kar mi je tisti trenutek padlo na pamet in se mi je zdelo  vredno premisleka, sem se odpravil v dolino.

Sestop sem opravil po drugi strani, mimo zavetišča Rio Nero. Na sosednjem vrhu je bilo v osojah še nekaj snega, tam sem si pomagal z visečimi jeklenicami in rušjem, potem pa je šlo skoraj samo od sebe vse do casere. V zložnem cik caku je vodila pot navzdol, ponekod na debelo pokrita s suhim listjem, na katerem je drselo skoraj kot na snegu. Pri zavetišču sem se na kratko ustavil, prijalo je malce spočiti noge in zajeti sapo pred zadnjim spustom. V soteski sem stopil do potoka in se osvežil in odžejal, potem pa onstran nje po krasni in precej razgledni stezi sestopil v dolino. Nekje sredi poti med zaselkoma Panule in Tigo sem srečal starejšo gospo, ki kar ni mogla verjeti, da sem se na tak potep odpravil sam. Res me je presenetila, saj me je dvakrat vprašala, če sem res sam, potem pa lep čas zmajevala z glavo, preden sva se poslovila. Hm? 

Pri avtu sem si vzel nekaj minut in se nastavil soncu, zgoraj brez seveda, potem pa odbrzel proti domu. Kot običajno brez postanka v Trbižu in nakupa takšnih in drugačnih dobrot ni šlo, z njimi je bil večer po takšnem potepu še prijetnejši.

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Cuzzer

Monte Strabut-direttissima

Mali traven, četrtek 28.4.2022

Vse bolj so mi všeč kombinacije danes na biciklu, jutri v gorah ali obratno. Kako fino bi bilo šele, če bi bili vikendi dan daljši in bi ostal še dan za počitek. No, tokrat sem se potepal kar med tednom, tudi kombinacija praznika in lanskoletnega dopusta ni od muh. Na Strabut sem pomislil med nedavnim obiskom Amarianute, saj je bil videti skoraj na dosegu roke.

Hrib sem leta dolgo gledal, ko sem se mimo Tolmeča vozil na ture v Karnijske Alpe, dokler se nekega dne nisem odločil, da na zemljevidu pogledam, kako se imenuje. Na spletu sem našel opise dveh poti s taistim izhodiščem in kaj hitro zabeležil krožen potep v mojo beležnico "nekoč". Ta nekoč se je potem zgodil dvakrat, marca 2017 (klik za ogled) sva s princesko uspešno pristopila na vrh po poti '459' čez Pra Castello, marca 2020 (klik za ogled) pa sva nameravala na vrh po '459' mimo stolpa Torre Pricotta, a sva zaradi snega zmogla samo do razgledišča Pale dal Pup. Takrat sem si obljubil, da pot dokončava kaj kmalu, a se je še hitreje od kaj kmalu razširila epidemija, zaprli in omejili so nas tako in drugače in za dobri dve leti se je življenje postavilo na glavo. Princeska je v tem času toliko ostarela, da komaj še zmore sprehode po bližnjih ulicah in vsake toliko kak krajši izlet, zato sem se danes na pot odpravil sam.

Tisti dan, ko sva s princesko na Pale dal Pup obrnila, sem odkril direttissimo na Strabut, prej nisem vedel zanjo. Če ne bi bilo smerokaza na drevesu, si zagotovo ne bi mislil, da je strma stečina v breg dejansko pot. Po nedavni turi na Amarianute sem se med vožnjo domov spomnil nanjo in tudi na pot, ki sva jo nameravala tistega dne opraviti s princesko. Mimogrede sem se odločil, da se v bližnji prihodnosti še enkrat odpravim na pot in sicer po strmi direttissimi gor in po zložnejši '459', torej tisti, ki nama s princesko takrat ni bila usojena, navzdol. Tako bi poznal vse poti, ki vodijo iz Tolmeča na Strabut, in z njim za lep čas, morda za vselej, zaključil.

Precej prometa v Tolmeču me je presnetilo, sem pač pozabil, da sem na dopustu. Tudi precej polno parkirišče pod Tore Pricotta me je presenetilo, tod sem vedno zlahka našel prostor, tudi takrat, ko sem se sprehodil po mestecu. Ker je brezplačno, jih precej, ki delajo v bližini, parkira tod in se potem sprehodi do službe. Ker zjutraj nisem hitel zdoma, sem s potepom pričel sredi dopoldneva, ko je sonce že prijetno grelo, zato sem bil sence gozda nekaj višje kar vesel. Do razglednega stolpa sem namenoma stopil hitreje, da se razmigam in ogrejem, potem pa sem tempo malce zmanjšal in lagodno ležerno nadaljeval z vzponom. Lahko bi celo rekel, da sem namenoma hodil počasneje. Do razpotja, kjer sem se usmeril na direttissimo,sem prišel kar hitro. Na hitro sem se odžejal, potem pa z nejevero prebral opozorilo na smerokazu: "Sentiero esposto, sentiero per escursionisti esperti". Z nejevero zato, ker sem takih opozoril videl že veliko, res precej, potem pa sem običajno s tistimi potmi večinoma opravil s palicami v rokah. Sem ter tja kaka jeklenica zaradi bolj izpostavljenega mesta ali strmejše poti, ponekod ozka stezica v strmem, tudi izpostavljenem svetu, to je več ali manj to. No, danes je bilo drugače...

Pot je res hitro postala precej strma, a je šlo s pomočjo palic prav lepo v breg. Grizel sem kolena in bil po svoje vesel precejšnje strmine, saj sem vedel, da bom tako z višino kaj hitro opravil. Res sem kar hitro prišel do nekakšnega sedelca, od koder sem imel lep pogled na bližnji vrh. Tod se je pot precej položila.

"No, pa smo spet tam," sem si mislil, "če je to samo za eksperte, potem pa res ne vem, kaj se gredo." In jo drobim naprej in se pot spet ustrmi. In postaja vse bolj strma. Ni trajalo dolgo, da mi je skoraj postalo žal, da nisem pospravil palic. Dejansko je svet postal tako strm, da sem med nogami zrl navzdol v globel. Imel sem podobne občutke kot na primer v Butinarjevi ali Župančičevi grapi v Mojstrovki, ko sem zapičil obe orodji v trd, pomrznjen sneg, in med nogami pogledal po grapi navzdol. Črna zemlja je bila vlažna in mastna, nič kaj primerna za dober stop, za "grife" pa sem uporabljal drevesne korenine in trdno pečino, kjer je ta bila. Vmes se je našlo tudi kar nekaj čistine, kjer sem si navkreber pomagal enako kot na primer na trentarskih brezpotjih ali vrheh nad Bavšico, to je, grabil sem travnate koreninice in zaril nohte kar se je dalo globoko v črno prst. Dejansko je bilo vsaj sto višinskih metrov, raje dvakrat toliko, nesramno strmih, varoval pa seveda nobenih. Verjetno se mi je zdel vzpon prek te strmine nekaj zahtevnejši tudi zato, ker sem pot nižje podcenjevalno ocenil, češ, spet pretiravajo glede težavnosti poti. Naj dodam, da je pot označena z bolli rossi, rdečimi pikami torej, kar pride kar prav, saj je strmal ponekod takšna, da bi lahko zabredel v še zahtevnejši svet. Poleg divjega sveta, strmine, občutka visokogorja, pa ima ta pot še eno odliko in sicer to, da te pripelje naravnost na sam vrh.

Le ta je zaradi zaraščenosti nekaj manj razgleden, kot smo vajeni v gorah, tudi množica oddajnikov, anten in podobnega nič kaj ne pritiče vrhu hriba. Vseeno se vidi dovolj, da se na da na travi prijetno posedeti, razgledati in privezati dušo.

Sestop sem opravil po poti, po kateri sva nameravala sestopiti s princesko po uspešnem vzponu v letu 2017. Nameravala zato, ker sem prehitro zavil s ceste in še to v napačno smer, ter tako nekaj nižje prišel na pot, po kateri sva nekaj prej prišla gor. Danes te napake nisem ponovil. Sestopal sem po cesti, včasih makadamski, včasih betonski, in še sestopal in še in še... In potem prišel do razpotja, kjer moraš zaviti levo navkreber, če se želiš vrniti na izhodišče. Verjetno so se tod svoje čase pogosto izgubljali oziroma niso zavili na pešpot, saj je razpotje zgledno označeno: na tleh, na betonu je velika puščica ki kaže kam, na drevesu enako, na samem začetku poti pa še količek z markacijo. Vzpon med sestopom mi je bil seveda odveč, vedno mi je, tudi naslednjih nekaj krajših, da sem prišel do razpotja, kjer sva s princesko leta 2020 obrnila, enako.

Prav vesel sem bil, da takrat s princesko nisva nadaljevala, saj bi naju čakala dolga prečenja po izpostavljenem svetu in nekaj kar strmih delov poti, poleg tega je bil takrat sneg trd in pomrznjen, jaz pa brez derezic. Vrh vsega takrat od razpotja dalje ni bilo videti stopinj, vprašanje je, kako bi sledil poti pod snegom oziroma ali bi ji sploh lahko. Do razglednega stolpa se mi je pot malce vlekla, od tam do avta pa sem bil mimogrede. Krasen potep je bil, zgoraj nad pričakovanji, saj tako strmega in divjega sveta dejansko nisem pričakoval, na sestopu pa zato, ker sem spoznal še tisto pot, ki nama s princesko ni bila usojena. 

Takrat, leta 2020, ko sva obrnila, sem menil, da se bom na Strabut odpravil samo še enkrat in to bo to, tako kot sem zapisal v uvodu. Kasneje sem našel še opis poti iz Betanie, zaselka na obrobju Tolmeča, zato ni rečeno, da ga jeseni ne obiščem ponovno. Iz Betanie gor, po današnji poti sestopa dol, potem v starem delu mesteca poiščem trattorio ali osterio s cucino tipico ali cucino casalingo in se tam izdatno podprem. Med sprehodom skozi Tolmeč do Betanie, torej nazaj do avta, pa morda poližem še kepico ali dve.

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Strabut-direttissima

Kozina (začetek trase stare železnice)-Mihele-Boljunec-Glinščica (koča Premuda)-Kroglje-Dolina-Socerb-Kastelec-Petrinje-Klanec pri Kozini-Kozina (kolesarjenje)

Mali traven, sreda 27.4.2022

Počasi bo zmanjkalo prstov na obeh rokah, če bom želel prešteti vse obiske ljube mi doline Glinščice. Po vsakem obisku sem si obljubil, da jo prihodnjič obiščem s samovarovalnim kompletom in se spoznam še s ferratami. Na bicikel nisem nikoli niti pomislil, čeravno sem na trasi stare železnice kolesarje pogosto srečeval. Kdo bi si mislil, da bom tam prej z biciklom, kot s plezalnim pasom in čelado...

Kolesarski potep se je zgodil na horuk, čeravno je bil že nekaj časa v mislih. Nameraval sem drugam, v gore, a je v drugi polovici noči pričelo deževati. Bližje je bilo jutro, bolj je padalo, jaz pa sem namesto da bi spal, tuhtal kaj mi je storiti. In je padalo, ko sem vstal, in je padalo, ko sem si skuhal kavo, in je padalo, ko sem se odpeljal zdoma. Nekje blizu Postojne se je uneslo, potem je bilo vse lepše in lepše in ko sem parkiral na začetku trase stare železnice, se mi je kar smejalo, čeravno je precej pihalo.

Do Mihel sem moral po obvozu, gradnja drugega tira, grušča je bilo na prvem klancu preveč, da bi ga zmogel na kolesu, zato sem šel peš. Potem sem sedel na  bicikel in do pokopališča v Mihelah je letelo čez drn in strn, na trenutke se mi je bicikel kar zasmilil, ko naju je premetavalo po grobem kamenju. Tam sem pripeljal nazaj na traso železnice in kaj kmalu vozil nad znano, mnogokrat obiskano dolino. Do Boljunca oziroma do koče Premuda sem se spomnil več ali manj vseh mojih potepov tod, tam pa sem se odločil za počitek. Koča je bila odprta, jaz pa z obilno malico in pijačo v nahrbtni(č)ku . Stopil sem v kočo in prijazno gospo povprašal, če si smem zunaj na klopi privoščiti self-service. Pač nisem vedel, da bo koča odprta. V smehu mi je odvrnila, da kar naj, prihodnjič mi bodo pa oni postregli. Potem sva malce poklepetala, presenečena je bila, kako pogosto obiskujem te konce zadnjih deset let, tam nekje. Po moji malici sva se poslovila z obljubo, da bo naslednjič vsaj kava in brioche, če ne kaj več, in si zaželela lep dan.

Kmalu za Boljuncem sem zavil v Kroglje, tam se je pričel klanec, ki ga ni bilo konec vse do avta. Ovinek si je sledil ovinku, vztrajno sem pritiskal na pedala in po sistemu "kdor se trudi, se utrudi" počasi pribrcal na Socerb, do gradu na vrhu. Sicer nekaj izven moje začrtane poti, a se je bilo vredno pomujati, če drugega ne, zaradi krasnih razgledov na obalo in morje. Ne samo razgledovanje, tudi krajši počitek je dobro del. Sledil je spust do Kastelca in naprej do mostu preko avtoceste, tam je letelo, da je bilo veselje. Onstran sem pripeljal na staro cesto Koper-Ljubljana, tam sem spet zagrizel v klanec. Kolesarjenje po tej cesti mi je bilo odveč, tudi zoprno, saj so avtomobili in motorji, kar jih je bilo, drveli mimo mene kot da bi kolesaril po avtocesti. Čim sem zavil proti Ocizli in Klancu je bilo spet vse po starem, mir in tišina, prometa komaj kaj.

Zadnjih nekaj kilometrov sem premišljeval o prihodnjih kolesarskih potepih v teh krajih, kar nekaj idej se mi je utrnilo med kolesarjenjem. Konec koncev že lep čas želim povezati Oglej s Trstom in Gradež z Maranom Lagunare, tod bi pot v eno smer (nazaj) opravil s turistično ladjico, ki vozi v sezoni in prevaža tudi bicikle.

-> posnetek prevožene poti