Novozapadli sneg in dokajšnja ohladitev sta mi prekrižala načrte. No, prekrižala ravno ne, le "vrstni red" načrtovanih potepanj sem malce obrnil in premešal.
Sonce v tem času že prijetno greje, v Marini Juliji je prijetno toplo, čeravno termometer kaže samo devet stopinj. Pripravim se za kolesarski potep, potem pa stopim do morja.
Preplavi me val čudovitih spominov, nekaj njih je živih, kot bi se zgodilo pred dnevi in ne pred mnogimi leti. Z Majo sva sem rada prišla na nočna kopanja, pogosto kar med tednom. Na železniški postaji v Gorici sem presedel v njen avto in dobre pol ure kasneje sva že čofotala v morju.
Današnji potep je bil raziskovalne narave, nekaj malega med Oglejem in Trstom mi je bilo do danes s kolesarskega vidika še neznano. Pred koronskimi časi sem se tam pogosto potepal, tudi po sprehajalno/kolesarskih stezah. Nekaj teh sem poznal, za nekaj njih vedel, od kod vodijo kam, nekaj pa so jih takrat še gradili ali pa jih že zgrajenih še nisem obiskal. Peš seveda, na kolo sem sedel šele med epidemijo...
Od Marine Julie sem se po kolesarsko sprehajalni stezi zapeljal do parka "Deželni naravni rezervat izliva Soče" (klik za ogled spletne strani), nadaljeval do mostu preko reke in za njim zavil na kolovoz, po katerem sem nadaljeval v smeri rta Punta Sdobba. Vedel sem, da tod ne bom moral prav do tam, saj je vmes kanal, prek katerega ni nobenega mostička, zato sem se odločil, da bom kolesaril ob tem kanalu vse do makadamske ceste, po kateri bom nadaljeval do izliva. Čim sem pripeljal na travnike oziroma travnat kolovoz, je bilo veselja konec. Razmočen teren, pravo močvirje, je zelo otežilo poganjanje pedal, kmalu sem moral sestopiti in potiskati bicikel. Ob poti sem poiskal lesen količek in z njim čistil blato, ki se je sproti nabiralo na kolesa, verigo, verižnik, pedala... Nadležno, da bolj ne bi moglo biti, meni pa se je kar smejalo, saj sem bil sam daleč naokoli, narava čudovita, dan pa prelestno sončen. "Naj dogaja", sem se potolažil, ko sem izmenjaje kolesaril in potiskal bicikel že drugi, če ne tretji kilometer kolovoza. In se je dogajalo vse do makadama, kjer sem si vzel čas, da sem kolikor toliko očistil kolo, da sem sploh lahko odkolesaril naprej. Kmalu sem pripeljal na kolesarsko stezo in ker mi je bila sedaj povezava med Oglejem, Gradežem in Tržičem povsem domača, sem se obisku Punte Sdobbe odpovedal in se odpeljal proti izhodišču. No, Punti Sdobbi se nisem odpovedal, le obisk sem prestavil na prihodnjič. Tam je namreč tudi lična gostilnica, ki je nekako na sredi mojega nekaj daljšega načrtovanega potepa, kolesarskega seveda, prijetno bo posedeti in kaj slastenega prigrizniti med naporno turo.
V Marini Julii sem še malce posedel ob morju in se spominjal, vrsta krajev na italijanski obali med Gradežem in Sesljanom je bila nama z Majo precej pri srcu, nič čudnega, da sva jih pogosto obiskovala...
Ni komentarjev:
Objavite komentar