Gače

Sušec, sobota 26.3.2022

Srednja vas in Črmošnjice v Beli krajini sta vasici, kjer sem preživel najlepše čase moje mladosti. 

Tam sem se naučil smučati, voziti kolo in predvsem živeti v naravi in z naravo. V gozdu smo delali bivake in v njih spali tudi v hladnem in mokrem vremenu, konec novembra je običajno zapadel prvi sneg, takrat smo dan ali dva vneto "štamfali", da smo utrdili smučišče, ki je bilo takrat še v dolini. Smuči na ramo in čim višje peš, da je bilo več smuke, vsaj na začetku, preden so pognali dve vlečnici. Poleti smo lovili potočne rake in postrvi v bližnjem potoku, prve smo seveda spustili nazaj v vodo, druge pa kakor kdaj. Pomagal sem pri paši krav in ovc, nabiranju gozdnih sadežev, lipovega cvetja in še in še. Običajno smo dneve z vrstniki iz Srednje vasi in okoliških vasi od zore do mraka preživljali na prostem, domišljija je imela prosto pot, k odraščanju je seveda sodilo tudi kaj takega, kar se ne bi smelo ali vsaj ni bilo spodobno. 

Vsak obisk tistih krajev zbudi kup lepih spominov, marsikak spomin prikrade nasmešek na lice, kakšen tudi rdečico in kanček zadrege... 

S prijateljico, s katero se vsake toliko odpraviva na kak vršac, sva se lep čas menila, da se nekega dne nekje sprehodimo z njenim psom. Zaradi korone sva morala na priložnost čakati toliko časa, da je Cathy medtem toliko ostarela, da od skupnega sprehoda ne bi imela kaj dosti, če sploh kaj. Zato smo se na potep odpravili v troje. Odločila sva se za nekaj krajšega in bližnjega, slednje velja predvsem zanjo. Dobila sva se v Črmošnjicah, pogledala kako je počitniška hišica preživela zimo, potem pa smo se zapeljali do bližnjega smučišča. Gače so v zadnjih letih postale pravo naselje, lične hišice služijo predvsem preživljanju prostega časa ob koncih tedna in počitnikovanju, tudi za gostinsko ponudbo je bolj ali manj poskrbljeno. 

Pavle me je lepo sprejel, hitro sva bila na ti. Po cesti smo se odpravili navkreber in nekaj višje zavili v gozd. Tam so nas presenetile plantaže čemaža, katerega smo seveda z veseljem nabrali kar nekaj, potem pa nadaljevali na smučišče in po njem do vrha. Ruševine starega poslopja, brunarica z nekaj mizami in klopmi in malce višje zgornja postaja žičnice. Kratek počitek je prijal, klepet in razgledovanje enako. Navzgor grede je bilo na smučišču še precej snega, Pavletu je bil v veliko veselje. Do avta smo sestopili po markirani poti, tudi tu je bilo veliko čemaža, zato smo ga nekaj nabrali še na tej strani.

Čudovit dopoldanski potep smo sklenili v Črmošnjicah z obljubo, da se kaj kmalu spet nekam odpravimo. Nekaj lepih idej imava za bregom, prepričana, da bodo tudi pasji duši pisane na kožo.