Čim sva se zmenila, da se nekega dne skupaj odpraviva v gore, je beseda nanesla tudi na Viševnik. Še najraje pozimi, v snegu, sva si bila edina. Vsak čas bo dve leti tega...
Naključje je naneslo, da sva se na goro odpravila zadnji zimski dan. Sončno jutro je obetalo lep dan in res si lepšega ne bi smela želeti.
V gozdu je bila gaz še trda in poledenela, na odprtem pa jo je sonce že malenkost načelo. Smučišči sva zmogla hitro, do razpotja, kjer gre ena pot proti Kačjemu robu in druga proti vrhu, tudi ni bilo daleč. Tam sva mičkeno počila in se odžejala, potem pa nadeljavala z vzponom. Do ravnice pod Plesiščem je bila gaz spet trša, nekaj naprej, kjer se pot postavi bolj pokonci, pa sva prišla na kopna pobočja, tako da do vrha zimske opreme nisva potrebovala. Vreme nama je bilo naklonjeno, sonček, dokaj toplo in skoraj brezvetrje. Imenitno! Malica, razgledovanje, nekaj posnetkov za spomin in že sva sestopala.
Če sva vzpon opravila sama in smo na vrhu bili samo trije, sva jih med sestopom srečala kar precej. Višje je bila pot že blatna, nižje je sneg postajal gnil, prav vesela sva bila, da sva sorazmerno zgodaj vzela pot pod noge in imela tako gor, kot dol grede, prima pogoje. Med potepom je beseda seveda nanesla tudi na prihodnje ture, tako snežne kot kopne, zna biti, da se kmalu spet kam odpraviva.
Še kavica ob jezeru, kremšnite za domov in prijeten potep se je bližal koncu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar