Croda Rossa (Rote Wand)

Mali srpan, petek 28.7.2023

Gorniški potep v okolici jezera Lago di Anterselva (Antholzer See) sem uvrstil na širši seznam počitniških dejavnosti, na kateri vrh se bodem odpravil, pa sem prepustil trenutnemu navdihu. S "trenutni navdih" mislim na čas med bivanjem v Valdaori (Olangu). A kaj, ko sem na te konce potem povsem pozabil. Prvič po dolgih letih sem se na počitnice odpravil brez spiska "to do", vedel sem le to, da bom gorolazil trenutnemu počutju in vremenu primerno. Predvsem vremenu. In da je ogled muzejev Corones (Messner Mountain Museum) in LUMEN (muzej gorniške fotografije) obveza. Dejansko, vsled spremenljivega vremena mi ni težko prilagajati potepuške načrte, muzeje od znotraj pa si lahko ogledujem ne oziraje se na to, kaj dogaja zunaj. Po potepu na Sasso del Signore sem obvestil prijateljico s Primorske, ki prihaja z družino v kratkem na počitnice v taisti kraj, kjer sem na počitnicah tudi sam, kako je s parkiranjem pri jezeru Braies. Njen odgovor, da tega jezera ne bodo obiskali zaradi gneče in tudi zato, ker so ga že, ter da bodo raje odšli do Anterselve, ker tam še niso bili, me je razveselil. Zelo, zelo razveselil. Ne zaradi tega, ker so se oni odločili za drugo jezero, temveč zato, ker sem sam na Anterselvo povsem pozabil. Čim sem prebral Anterselva, sem vedel, da bom danes tu, ne dosti kasneje tudi, na kateri vrh se bodem odpravil.

Obetal se je lep, sončen dan, ko sem se odpravil zdoma. Parkiral sem blizu jezera, nikjer nikogar, povsem drugače kot kasneje, ko sem sestopil z gore. Stopil sem do bližnjega jezera, se razgledal in užival v miru in spokojni tišini. Nekaj malega grenkega razpoloženja se je našlo le vsled tega, da prihodnji dan odpotujem domov, tolažba pa v tem, da se bom vračal bogatejši za vrsto čudovitih spominov...

Do planine Steinzgeralm, kjer je tudi restavracija, sem se ogrel, vzpon je minil mimogrede, čeravno je napis na smerokazu obetal tričetrt ure hoje. Na planini nisem videl nikogar, tudi na terasi restavracije ne, v bližini se je paslo par krav. Po svoje čudno, ura ni bil prav zgodnja, po drugi strani razumljivo, saj se množični turizem prične šele v drugi polovici dopoldneva. Kakorkoli, do zgornje planine, kjer stoji zanimiv stan, vkopan v zemljo zaradi plazov pozimi, ni bilo daleč, tam se je v daljavi in sorazmerno precej višje že videl vrh, na katerega sem bil namenjen. Dve uri in dvajset minut nadaljnje hoje je pisalo na smerokazu, sam sem menil, da lahko osemsto metrov in še nekaj prehodim hitreje.

Tudi tu se je ob poti paslo nekaj krav, tako kot spodnje se niso kaj prida zmenile zame. Pokrajina, po kateri je potekal vzpon, me je zelo spominjala na Visoke Ture, na potepe v tistih koncih, pogrešal sem le oglašanje svizcev, mislim, da sem jih slišal samo enkrat. Pravzaprav sem ga. Nekajkrat sem moral prek potočkov, ki so tekli po pobočju, nekaj njih je bilo kar deročih in globokih, k sreči mi preko teh ni bilo potrebno. Počasi se daleč pride, tudi sam sem. Prvo nad gozdno mejo, zatem na konec travnatih pobočij, do vrha sem imel samo še razbito skalovje, po katerem je bila pot mestoma kar naporna in utrujajoča. Dolgo sem prečil v desno, preden je pot zavila levo in me pripeljala do razpotja, od koder je bil križ na vrhu videti kot na dlani.

Res ni trajalo dolgo in že sem stal zgoraj, tam, kjer višje ni šlo več. Malce sem se razgledal, tudi po kotičku, kjer si bom privoščil počitek, in nekaj pod vrhom na drugi strani zagledal dve dekleti. Pozdravil smo se, potem pa sem si vzel čas za okrepčilo, počitek, razglede, spomine, načrte in želje, zagotovo se mi je še kaj motalo po glavi. Na vseh vrheh tako, a nikoli do pičice enako. Vreme je bilo razgledom še kar naklonjeno, čeravno so se okoli nekaterih vrhov že ovijale meglice in oblaki. Popoldan so bile spet napovedane plohe in nevihte, morda bi bilo bolje napisati še vedno, zato se na vrhu nisem zadržal prav dolgo.

Sestop po vršnem pobočju je bil počasnejši, labilne skale tu pa tam, krš, mestoma prava podrtija, čim sem zmogel do trav, pa sem prestavil nekaj prestav višje in do zgornje planine je skoraj letelo. No, tekel ravno nisem, pač sem pustil koraku, da gre kot se mu zdi, sam pa sem mu zlahka sledil. Če je bilo na vrhu sveže in sem počival v jopici, je kmalu pod grebenom postalo toplo in pri spodnji planini že precej vroče. Glede na vreme zadnjih dni sem kar pozabil, da smo sredi poletja. Do zgornje planine sam, no, tudi krave, potem do spodnje nekaj njih, tam pa kar polno, na terasi ni bilo videti proste mize. Prav nič me ni ganilo, že dan prej sem se odločil, da si bodem v domačem kraju za slovo privoščil pizzo, zato sem skoraj 'padel' mimo in kaj kmalu stopil na cesto blizu jezera.

Tam še enkrat na obalo po razglede in par fotografij, tokrat okoli jezera zelo množično, morda še huje kot pri Braiesu, tudi parkirišče, ki je tod brezplačno, je bilo zaparkirano po dolgem in počez. 

Pizza je teknila, pšenično pivce nič manj, večer pa je med drugim mineval med pakiranjem in pospravljanjem, prvi teden počitnic se je namreč nepreklicno iztekal . . .

-> fotografije Croda Rossa (Rote Wand)

-> posnetek prehojene poti

Sasso del Signore (Herrstein)

Mali srpan, sreda 26.7.2023

V teh koncih vreme ni dosti drugačno kot je doma, precej nestabilno, zato sem minula dneva izkoristil za druge sorte dejavnosti. Sploh ponedeljek je bil navkljub dežju in nevihtam sila imeniten, o tem več kasneje, v drugi objavi. Danes naj bi bilo sončno do poznega popoldneva, "naj bi bilo" zato, ker se je med sestopom za krajši čas povsem pooblačilo, vrh vsega je padlo nekaj kapelj dežja. Sicer pa krasen in nadvse prijeten potep, seveda spet brez gneče na poti in vrhu . . . 

Začel sem malo po sedmi, na zgornjem parkirišču P4, torej najbližje možno jezeru. Ne na parkirišču, še manj ob jezeru, ob tem času ni bilo gneče, nekaj jih je sprehajalo psa, nekaj jih je delalo selfieje za Instagram ali podobno, nekaj pa nas je šlo nekam gor ven, dva tudi v mojo smer, a ju kmalu po začetku potepa nisem več videl. Jutro je bilo sveže, modro nebo se je ponekod še skrivalo za belimi oblaki. Pri mostičku preko potoka je z drevesa pritekla veverička, katero sem tako presenetil, da se je postavila pokonci in me še enkrat pozorno pogledala, koj zatem pa je že bila na drugem drevesu, dovolj visoko, da se je počutila varno. Če me spomin ne vara, sem veveričko na dosegu roke nazadnje videl v Tivoliju, kamor sva se s princesko pogosto odpravila na potep. Ob jezeru sem se malce razgledal, potem pa udel svojo pot in zložno nadaljeval navkreber. Pešpot je nekajkrat prečkala cesto, bolj kolovoz, predno me je privedla na velika melišča, vrh katerih se je pričela razgledna stezica.

Ozka stezica me je pod mogočnim ostenjem privedla do razgledišča, od koder sem imel krasen pogled na jezero in gore nad njim, potem pa sem po njej prišel v dolinico onstran gore, na katero sem bil namenjen. Bilo je hladno, nekajkrat sem že nameraval sleči jopico in nekajkrat sem se zadnji hip zaradi vetra premislil. Ko sem se v dneh pred počitnicami pripravljal nanje, sem se bal vročine, tudi v gorah, sedaj pa je vreme takšno, da je že doma, v apartmaju, prehladno za kratke hlače in včasih za kratke rokave, kaj šele v gorah. Narobe svet, nekaj takšnega. Po dolinici sem se zložno povzpel do škrbine Forcella di Lavina Bianca (Weißlahnscharte) in tam zavil levo proti vrhu.

Kmalu sem zmogel do grebena, šel tam po slikovitem prehodu naokoli, na drugo stran, in tam nedaleč naprej, tudi ne dosti višje, zagledal vrh. Kot nekakšen buhtelj, morda kepica sladoleda, odvisno od domišljije in prvega vtisa, se je dvigal nad okolico. Že na fotografijah se mi je precej dopadel, v živo, ko sem ga prvič zagledal, je bil vtis še lepši. Na začetku vršnega vzpona je v pomoč nekaj jeklenic, le te so tudi že nižje, kjer je pot malce podrta, potem je sledilo malce skrotja in trav in že sem bil pri križu. Dolomiti, konec julija, visoka sezona, najvišja bo seveda avgusta, ko imajo sosedje "ferragosto", pa spet sam ves čas vzpona in vrh samo moj. Res imam nos za tovrstne vrhe, ne samo srečo, da jih najdem vedno znova. Na prejšnji turi gor grede samo ena mlajša gospa, danes par, ki se je izgubil že nekje precej nižje. Izkoristil sem dano in to temeljito, dušo pa sem si raje privezal nekaj nižje, na čudoviti travnati polički. Resda brez pogleda na jezero Braies, a je bilo toplo sonce in brezvetrje več vredno od razgledov, katerih sem imel na poti do vrha, na vrhu in med sestopom več kot dovolj. 

Potem pa nazaj dol, ni druge. Začnem s sestopom in kmalu srečam dve mladi dekleti, urno sta jo drobili navkreber. Nekaj nižje, približno na pol poti do škrbine, pride nasproti starejši par, res starejši, vzpenjala sta se podobno hitro kot sem se sam med aklimatizacijo v Andih. Par korakov in počitek. In spet. In spet . . . Videl sem, da se vreme kvari, v smeri sestopa je bilo že precej temno, že sem ju nameraval opomniti, a ju raje nisem, saj sta bila nekako v svojem svetu, na moj pozdrav sta samo nekaj zamrmrala. Konec koncev vsak sam zase najbolje ve, vrh vsega sta bili na gori nekaj višje tudi mladi dekleti. Pod sedlom sem srečal še zadnji par, takisto nekaj starejši, s katerim smo imeli prijeten klepet. Na moj pozdrav je gospa nekaj odgovorila, z nasmeškom, a je nisem prav nič razumel. In sem ji dejal, da je prav nič ne razumem, da sem Slovenec, da lahko po nemško, tudi italijansko se nekako sporazumem. In mi še vedno v narečju po nemško reče, da z možem redko koga srečata na tem vrhu. Sta namreč domačina in se rada odpravita na Herrstein, ker tod ni veliko obiska. Odgovoril sem ji, pravzaprav jima, da sam vedno iščem manj obiskane gore, da imam rad samoto, in da običajno kar dobro izberem vrhe, na katere se jo odpravim iskat. Potem sem jima dejal, če sta se kaj ozrla za hrbet, češ, vreme se kvari. Kar zgrozila sta se, ko sta videla, kaj se jima kuha za hrbtom. Gospa je dejala, da vse kaže, da vreme ni spremljalo vremenske napovedi. Jaz pa v smeh, rekel sem jima, da sem točno to nekajkrat omenil v blogu, katerega pišem že vrsto let. Da se vreme pogosto ne ravna v skladu z napovedmi, torej jih ne spremlja. Zaželeli smo si srečno pot in vse dobro, gospa je dodala, da mi gre nemško prav dobro z jezika. Ziher sem malce zardel, tako fajn se mi je zdelo. 

Par minut zatem sem v daljavi zaslišal zamolklo grmenje, kmalu je padlo tudi nekaj debelih kapelj dežja. Že sem razmišljal, ali je bolje da nekje vedrim in si nadenem vetrovko, ali naj jo kar se da hitro podurham v dolino, ko je veter močneje potegnil in na nebu se je pokazalo nekaj malega modrine. Stopil sem hitreje, do razgledišča na jezero, tam pa sem videl, da se na drugi strani gore že jasni in da se mi ni potrebno bati hude ure. Navkjub temu sem urno nadaljeval sestop, veselo in zadovoljno sem jo drobil dol ven, kaj ne bi, ko sem spet nekaj lepega ušpičil.

Že pred jezerom sem jih srečal nekaj, tam pa kot na Brezju za Marijino vnebovzetje. 

Morda še kdaj, čemu ne, še najraje s turnosmučarsko opremo . . .

-> fotografije Sasso del Signore (Herrstein)

-> posnetek prehojene poti