Mali srpan, petek 28.7.2023
Gorniški potep v okolici jezera Lago di Anterselva (Antholzer See) sem uvrstil na širši seznam počitniških dejavnosti, na kateri vrh se bodem odpravil, pa sem prepustil trenutnemu navdihu. S "trenutni navdih" mislim na čas med bivanjem v Valdaori (Olangu). A kaj, ko sem na te konce potem povsem pozabil. Prvič po dolgih letih sem se na počitnice odpravil brez spiska "to do", vedel sem le to, da bom gorolazil trenutnemu počutju in vremenu primerno. Predvsem vremenu. In da je ogled muzejev Corones (Messner Mountain Museum) in LUMEN (muzej gorniške fotografije) obveza. Dejansko, vsled spremenljivega vremena mi ni težko prilagajati potepuške načrte, muzeje od znotraj pa si lahko ogledujem ne oziraje se na to, kaj dogaja zunaj. Po potepu na Sasso del Signore sem obvestil prijateljico s Primorske, ki prihaja z družino v kratkem na počitnice v taisti kraj, kjer sem na počitnicah tudi sam, kako je s parkiranjem pri jezeru Braies. Njen odgovor, da tega jezera ne bodo obiskali zaradi gneče in tudi zato, ker so ga že, ter da bodo raje odšli do Anterselve, ker tam še niso bili, me je razveselil. Zelo, zelo razveselil. Ne zaradi tega, ker so se oni odločili za drugo jezero, temveč zato, ker sem sam na Anterselvo povsem pozabil. Čim sem prebral Anterselva, sem vedel, da bom danes tu, ne dosti kasneje tudi, na kateri vrh se bodem odpravil.
Obetal se je lep, sončen dan, ko sem se odpravil zdoma. Parkiral sem blizu jezera, nikjer nikogar, povsem drugače kot kasneje, ko sem sestopil z gore. Stopil sem do bližnjega jezera, se razgledal in užival v miru in spokojni tišini. Nekaj malega grenkega razpoloženja se je našlo le vsled tega, da prihodnji dan odpotujem domov, tolažba pa v tem, da se bom vračal bogatejši za vrsto čudovitih spominov...
Do planine Steinzgeralm, kjer je tudi restavracija, sem se ogrel, vzpon je minil mimogrede, čeravno je napis na smerokazu obetal tričetrt ure hoje. Na planini nisem videl nikogar, tudi na terasi restavracije ne, v bližini se je paslo par krav. Po svoje čudno, ura ni bil prav zgodnja, po drugi strani razumljivo, saj se množični turizem prične šele v drugi polovici dopoldneva. Kakorkoli, do zgornje planine, kjer stoji zanimiv stan, vkopan v zemljo zaradi plazov pozimi, ni bilo daleč, tam se je v daljavi in sorazmerno precej višje že videl vrh, na katerega sem bil namenjen. Dve uri in dvajset minut nadaljnje hoje je pisalo na smerokazu, sam sem menil, da lahko osemsto metrov in še nekaj prehodim hitreje.
Tudi tu se je ob poti paslo nekaj krav, tako kot spodnje se niso kaj prida zmenile zame. Pokrajina, po kateri je potekal vzpon, me je zelo spominjala na Visoke Ture, na potepe v tistih koncih, pogrešal sem le oglašanje svizcev, mislim, da sem jih slišal samo enkrat. Pravzaprav sem ga. Nekajkrat sem moral prek potočkov, ki so tekli po pobočju, nekaj njih je bilo kar deročih in globokih, k sreči mi preko teh ni bilo potrebno. Počasi se daleč pride, tudi sam sem. Prvo nad gozdno mejo, zatem na konec travnatih pobočij, do vrha sem imel samo še razbito skalovje, po katerem je bila pot mestoma kar naporna in utrujajoča. Dolgo sem prečil v desno, preden je pot zavila levo in me pripeljala do razpotja, od koder je bil križ na vrhu videti kot na dlani.
Res ni trajalo dolgo in že sem stal zgoraj, tam, kjer višje ni šlo več. Malce sem se razgledal, tudi po kotičku, kjer si bom privoščil počitek, in nekaj pod vrhom na drugi strani zagledal dve dekleti. Pozdravil smo se, potem pa sem si vzel čas za okrepčilo, počitek, razglede, spomine, načrte in želje, zagotovo se mi je še kaj motalo po glavi. Na vseh vrheh tako, a nikoli do pičice enako. Vreme je bilo razgledom še kar naklonjeno, čeravno so se okoli nekaterih vrhov že ovijale meglice in oblaki. Popoldan so bile spet napovedane plohe in nevihte, morda bi bilo bolje napisati še vedno, zato se na vrhu nisem zadržal prav dolgo.
Sestop po vršnem pobočju je bil počasnejši, labilne skale tu pa tam, krš, mestoma prava podrtija, čim sem zmogel do trav, pa sem prestavil nekaj prestav višje in do zgornje planine je skoraj letelo. No, tekel ravno nisem, pač sem pustil koraku, da gre kot se mu zdi, sam pa sem mu zlahka sledil. Če je bilo na vrhu sveže in sem počival v jopici, je kmalu pod grebenom postalo toplo in pri spodnji planini že precej vroče. Glede na vreme zadnjih dni sem kar pozabil, da smo sredi poletja. Do zgornje planine sam, no, tudi krave, potem do spodnje nekaj njih, tam pa kar polno, na terasi ni bilo videti proste mize. Prav nič me ni ganilo, že dan prej sem se odločil, da si bodem v domačem kraju za slovo privoščil pizzo, zato sem skoraj 'padel' mimo in kaj kmalu stopil na cesto blizu jezera.
Tam še enkrat na obalo po razglede in par fotografij, tokrat okoli jezera zelo množično, morda še huje kot pri Braiesu, tudi parkirišče, ki je tod brezplačno, je bilo zaparkirano po dolgem in počez.
Pizza je teknila, pšenično pivce nič manj, večer pa je med drugim mineval med pakiranjem in pospravljanjem, prvi teden počitnic se je namreč nepreklicno iztekal . . .
Lepo..
OdgovoriIzbriši