Mali srpan, nedelja 2.7.2023
Zjutraj kar verjeti nisva mogla, da je minilo dobro leto od najinega zadnjega potepa. Konec junija lani je bilo, nočni vzpon na Triglav in tam sončni vzhod, krasen spomin, ki zlepa ne bo zbledel, kaj šele utonil v pozabo.
Do parkirišča pod slapom Rinka je po svoje blizu, kar se kilometrov tiče, časovno pa niti ne, zato sva glede na dolgo in naporno turo, na katero sva bila namenjena, kar zgodaj odpotovala zdoma. Sploh prijateljica, ki ima že do prestolnice lep kos poti. Ob prijetnem klepetu je bila vožnja hitro pri kraju, vstopnine v dolino še niso pobirali, parkirišče pa je bilo tolikanj prazno, da sva parkirala skoraj najvišje možno. Že pripravljena na potep naju je presenetila kratka ploha, ki je bila sila kratkega veka, tudi padavin je bilo le za vzorec. Zadnji izdihljaji obilnega nočnega deževja, recimo...
Do mostička pod slapom Rinka sva se ogrela, pot ob vodi do izvira Savinje je bila hitro mimo. Skozi gozd ni bilo daleč do Okrešlja, tam sva stopila do bližnjega zavetišča celjskega GRS. Nekaj mož je bilo zunaj, reševalcev, sledil je kratek klepet o tem in onem in prijazno svarilo, da Mrzla gora ni od muh. Povedal sem jim, da sem že bil gori, da poznam pot, tudi odgovoril na njihovo vprašanje, če vem, kakšna je vremenska napoved, potem pa sem jih povprašal, če poznajo koga od mojih sorodnikov in kolegov, takisto reševalcev. Eno zdravnico smo našli, ki jo vsi poznamo, več ne, normalno, saj so njihove vrste številne in vsi se res ne morejo poznati med seboj. Še srečno in že sva jo drobila naprej.
Vreme je obetalo, sonček in modro nebo in nekaj belih oblakov, kar sveže, več kot primerno za gorniški potep. Prijateljici sem povedal to in ono o okoliških gorah, kak spomin iz tod blizu opravljenih tur, pot nama je šla lepo izpod nog, kmalu sva zagledala še vedno dokaj zasneženi Turski žleb in kmalu zatem tudi sama stopila na sneg. Tam, kjer sem sam pred leti moral malce sestopiti in narediti ovinek, ker je bil takrat sneg pretrd, je bilo danes že dovolj mehko, da je šlo udobno in predvsem varno. Pri skali z napisom Mrzla gora sva zavila desno in si na travah vrh vzpetinice privoščila kratek oddih. Dva para sta počivala tam blizu, ker jih kasneje ni bilo za nama, so se verjetno že vrnili z vrha. Po počitku sva bila hitro pod ostenjem Mrzle gore, kjer sva pospravila palice, si nadela čeladi in začela s plezo. No, plezanja v pravem pomenu besede skoraj ni bilo, je pa pomoč rok pogosto prišla še kako prav.
Gor, včasih malce dol, pa velikokrat sem ter tja, vseskozi pazeč, da sva se držala smeri, ki so jo narekovale markacije. Na začetku, pred prvimi klini, sva srečala dva fanta, ki sta se vrnila z vrha, povedala sta nama, da na gori ni nikogar več. To nama je bilo kar všeč, saj se nama ni bilo potrebno bati, da bi kak kamenček priletel od zgoraj, prav tako nama je bilo lažje, če sva midva previdnosti navkljub sprožila kakšnega. Kaj kmalu sem priznal, da mi je vršno pobočje že malce ušlo iz spomina, da je kako mesto zahtevnejše, kot sem ga pomnil, blizu vrha sem tudi dejal, da sem takisto falil časovnico vzpona preko vršnega pobočja in sicer vsaj za četrt ure. Sem pač pogosto v gorah in hitro kaj uide iz spomina. Kaj bi to, uživala sva v vzponu, razgledih, naravi, res se nama je lepo dogajalo in četudi se je bilo potrebno kar pomujati, da sva zmogla do vrha, sva nanj prisopihala vesela in nasmejana. Kaj ne bi, čudovita tura, zahtevna in naporna, na tako imeniten vršac. Vreme se je med vzponom malce poslabšalo, od Kamniškega sedla proti Ojstrici je bilo kar nekaj temnih oblakov, tudi greben Košute je bil precej zabit, okoliške gore pa kakor katera, ene brez oblačnega pokrivala, druge samo s pokritim vrhom in tretje skrivajoč se nekje do pol višine v oblakih ino meglicah. Tako slabo, da bi se morala bati plohe, bog ne daj nevihte, niti približno, zato sva sedla k počitku, med katerim sva si privezala dušo. Če sva spodaj, med prvim kratkim počitkom, z veseljem pozobala ananas, sva se na vrhu sladkala z marelicami, češnjami, banane pa žal nisva imela kam dati, zato so odšle s prijateljico nazaj domov. Verjetno imaš kaj smetane doma, sem ji dejal, zato lahko banana split po turi. Tudi kavke so naju prišle pozdravit, kruh so kmalu pustile, so pač vajene česa boljšega, sir in pršut so z veseljem, sploh pa češnjo, verjetno se je tisti kavki, ki je odletela s češnjo v kljunu, prikazala Marija. Še nekaj posnetkov okoliških gora za spomin, še posnetek ali dva naju dveh, in že sva sestopala.
Previdno sva hodila in poplezavala navzdol, kar glej ga glej, na taistem mestu kot sam pred leti ustreliva taistega kozla. Mimogrede sva bila nekaj metrov prenizko in nekaj deset metrov preveč v levo, na krasni polički. Sam sem šel pred leti po tej polički do konca, pogledat za rob, da sem se prepričal, da grem narobe, danes nama tako daleč ni bilo potrebno. Šla sva malce nazaj in nekaj več nazaj gor in tik tak udela markirano potko, ki naju je povedla na drugo pobočje, po katerem sva nadaljevala s sestopom. Še nekajkrat sva morala malce pogledati za markacijami in že sva bila iz stene, nekaj nižje pa sva že pospravila čeladi in vzela palice v roke ter stopila lagodneje dolini naproti. Pri izstopu iz zavarovane poti sva srečala mladeniča, videlo se mu je, da je navit, ki je bil namenjen proti vrhu. Kratek klepet, tudi o vremenu in o njegovem sestopu, ki ga je nameraval opraviti preko Mrzlega vrha. Kar pogumno, glede na aktualno vremensko situacijo.
Nižje nama je postalo vroče, poletje je tu, ni kaj, in temu primerne temperature tudi. Do Okrešlja se nama je pot malce vlekla, tam sva si od spodaj, skozi krošnje, ogledala novi dom oziroma tisto, kar je že zgrajeno. V gozdu sva dohitela kolono, verjetno planinsko društvo, lepo počasi sva jim sledila do izvira Savinje. Malce sva se očedila, osvežila in odžejala, potem pa hitro prišla do mostička, pred katerim sva prehitela še zadnje počasnejše. Do avta in s tem konca čudovitega potepa ni bilo daleč, čakalo naju je samo še eno prijetno opravilo. Tako kot zjutraj sva bila tudi na koncu, že pri avtu, deležna kratke plohe.
Po potepu sva se zapeljala v bližnjo Kmečko hišo Ojstrica (Penzion Ojstrica), ki mi jo je priporočila prijateljica, s katero sva se nedavno potepala po Gorskem Kotarju. Kar težko se je bilo odločiti, s čim potešiti lakoto, toliko dobrot nudijo. Postrv s prilogo je bila odlična, štruklji in sladoled iz kozjega mleka za povrh nič manj, navdušena sva bila tako nad hrano, kot nad prijazno postrežbo, svoje pa seveda doda tudi imenitna okolica, na katero zreš s terase.
Do naslednjič, sva se poslovila zvečer, trdno prepričana, da do naslednjič ne bo preteklo toliko časa kot je od zadnjič do danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar