Vrbanove špice (pot Lojzeta Rekarja)

Mali srpan, sobota 15.7.2023

Mrzla gora je obema ostala v krasnem spominu, nekaj dni zatem sva ob kavi  že razmišljala, kam naj se odpraviva prihodnjič. Malo morje idej in želja, ti pa izberi eno, kjer bo največ vsega, kar si v gorah želiš.

Običajno zgodaj začneva s turo, tudi danes, kmalu po peti sva jo že drobila po poti, saj se je obetal vroč dan. Na samem začetku sem malce falil, kar po strugi sva nadaljevala do lovske opazovalnice, kjer sva zavila v gozd in tam nekaj višje udela markirano pot. Položnega je bilo hitro konec, po nekaj okljukih v strmejšem svetu je bila dolina videti že precej nižje. Do studenca mi pot običajno hitro mine, tudi danes tako, naprej do odprtega sveta pa se mi kar vleče, tiste vedno vlažne in spolzke skale in korenine so mi vedno odveč.

Pri Debelem kamnu sva se odžejala in razgledala, nekaj višje pa pospravila palice in si nadela čeladi. Kar vesel sem bil, da je skupina pred nama šla hitro naprej in da za nama ni bilo nikogar, svet je mestoma pač tak, da bi znalo kaj prileteti od zgoraj, tudi sam bi lahko, pazljivost navkljub, kaj sprožil. Malce bolj izpostavljen začetek, potem pa kar nekaj časa po potki med rušjem, kjer je že pošteno grelo. Tod nekje sem začutil svinčeno utrujenost, pomanjkanje spanca v zadnjih dneh je pokazalo zobe. Ne prvič tako in še zdaleč ne v taki meri, da bi krnilo prijetno počutje. Med hojo in poplezavanjem sva uživala v prekrasnem dnevu in fantastičnih razgledih, vmes  kramljala o okoliških gorah, minulih dogodivščinah in vsakodnevnih stvareh in se tu pa tam ustavila, da sva naredila kak posnetek. Na Spodnji Vrbanovi špici se nisva zamujala, kaj hitro sva nadaljevala z vzponom. Malce nazaj, potem pa naprej gor ven, tako je pot speljana, in že sva bila na Plesišču. Prekrasna ploščad, kdo ve, zakaj sem se spomnil Bedanca in njegove "Še bolj močno! Še bolj noro! Še bolj na poskok!" in na v kletko zaprtega Brinclja, ki na vso moč piska na piščal . . . 

No, midva nisva nadaljevala na poskok, prav počasi pa tudi ne, navkljub temu, da sem imel občutek, da sem vsled zaspanosti samo senca samega sebe. Za Plesiščem naju je čakal verjetno najlepši del ture, nekaj plezalnih odsekov do vrha Visoke Vrbanove je zgledno strmih in izpostavljenih, še najbolj okoli naravnega okna. Višje sva bila, bolj je bilo vroče, narobe svet recimo, zato je bil počitek na vrhu kratkega veka. Vzela sva si čas za razglede, naredila nekaj posnetkov, pozdravila Nejca, krasno se razumemo, konec poletja bo skrajni čas, da se po daljšem času spet snidemo, in že sva sestopala proti Staničevemu domu. Misel na dodatek v obliki vzpona na Begunjski vrh sva opustila že na Spodnji Vrbanovi, nanj se bova vzpela nekoč, če se odpraviva na Cmir. Na pol poti do koče sva uvidela, da je kar prav, da Begunjski vrh pustiva vnemar, saj se je nanj vzpenjala prava mala četica gornic in gornikov, vsi brez nahrbtnikov, na izi torej, zagotovo jih je bilo nekaj deset. Tudi okoli koče jih je bilo precej, sploh na senčni strani, zato sva se odžejala znotraj, da bi tudi kaj snedla, pa je bilo še prezgodaj. 

Potem pa samo še dol, daleč daleč dol. Sicer udobna in razgledna pot se je do studenca kar vlekla, sonce je v kamniti puščavi prav žgalo. Pri studencu osvežitev, koj sva se precej bolje počutila, potem še nekaj malega sonca in že sva bila v senci, ki naju je spremljala vse do avta. 

Malce sva se uredila in preoblekla in dobre četrt ure kasneje že sedela za mizo Pr' Psnaku, kjer sva z ajdovimi krapi in kislim mlekom pritisnila piko na krasen potep. 

-> fotografije Vrbanove špice (pot Lojzeta Rekarja)

-> posnetek prehojene poti