Punta Tre Dita (Dreifingerspitz) in Piz da Peres

Mali srpan, nedelja, 23.7.2023

Skoraj "copy/paste" lanskih počitnic; spet konec julija in spet Dolomiti. Tokrat sem se odločil za kraj Olang-Valdaora, kjer je navkljub bližnjemu Kronplatzu (Plan de Corones) precej manj gneče kot v bolj znanih dolomitskih destinacijah.

Izpred apartmaja imam prekrasen razgled na gore nad zatrepom doline, današnji dve sta mi dobesedno 'padli v oko', čim sem po prihodu stopil iz avta. Sobotni večer sem med drugim izkoristil za prijeten klepet s parom, lastnikoma apartmaja, med katerim sem dobil kar nekaj koristnih informacij glede mojih počitniških načrtov, ne samo tistih, ki se tičejo gora. Še najbolj sem bil vesel informacije o bližnjici do gostišča Bad Bergfall (Bagni di Pervalle) nekaj nižje, saj mi tako danes ni bilo potrebno narediti kilometrskega ovinka po cesti. 

Gori, na kateri sem se odpravil, sta si tolikanj blizu, da se ju da lepo povezati v en potep, kateremu sem dodal še obisk bližnjega jezerca Le De Fojedöra (Lago de' Colli Alti). Ponoči je grmelo in deževalo, jutro je bilo sivo in megleno, če ne bi bilo spletnih kamer ne bi vedel, da je višje jasno. Tako sem navkljub mrki sivini, ki me je pozdravila, ko sem stopil iz apartmaja, židane volje vzel pot pod noge, vedoč, da do sončka ni ne daleč, ne visoko. Po bližnjici sem se spustil do potoka in ne brez težav zmogel preko, saj je po gladkih in mokrih skalah, ki so kukale iz vode, drselo, da je bilo veselje. Po kolovozu sem nadaljeval proti gostišču in nekaj pred njim udel markirano stezo.

"pogled nazaj, na apartma, kjer sem na počitnicah"

To je to, sem si mislil, a kaj, ko to ni bilo samo to. Visoko pod Dreifingerscharte, ki loči gori, na kateri sem namenjen, sem moral skozi gozd, kjer je pot vodila po visokih travah in grmičevju, vse dodobra namočeno od nočnega dežja. Tudi jaz, mimogrede. Šele pri jezeru sem se povsem posušil. Pot skozi gozd mi je šla dobro od nog, zna biti, da sem ne vedoč stopil hitreje zaradi moče, ki me je spremljala. Vsake toliko se je pokazalo nekaj modrega neba, a povsem zjasniti se ni in ni hotelo. Zamišljeno jo drobim navkreber, kar me spreleti občutek, da me nekdo opazuje. Se ustavim, pogledam naokoli, nikjer nikogar. Še malce opazujem okolico in res nekaj nižje zagledam srnico, ki nepremično stoji in me motri. Naredim posnetek, malce predaleč je za moj objektiv, in se odpravim naprej, srnica pa nič, še vedno pri miru kot kip. Dejansko sem jo začutil, saj sem bil zaradi vlage in potenja brez očal, nepremično kot je bila, sem jo komaj opazil. Nekaj okljukov višje sem končno stopil iz gozda na obišrno melišče, vesel, da mi ne bo več potrebno po mokrih travah. Sonček je končno začel kukati izza oblakov, postalo je topleje, v trenutku je bilo počutje še prijetnejše. Malce pod škrbino sem srečal dekle, že sestopajočo, oba sva bila presenečena nad drug drugim v tisti samoti.

Na škrbini se zaradi vetra nisem zadrževal, malček sem se razgledal, potem pa udel stezico, po kateri sem zložno sestopil do jezerca. Le to ni bilo prav blizu, tudi spustiti sem se moral precej, slabe pol ure je trajalo, da sem sedel k počitku na bregu. Tišina, mir, samota, krave, ki se pasejo onstran jezerca. Sonček, nekaj oblakov, prijetno toplo. Med posedanjem so misli že uhajale k prihodnjim potepom, čeravno še niti pol prvega ni bilo opravljenega, takisto sem imel več kot dovolj časa za spomine, želje in še kaj. Počitek je prijal, malica nič manj, verjetno bi še kar nekaj časa užival v dolce far niente, če popoldan ne bi bile možne plohe in nevihte.

Punto Tre Dita sem od zadaj, zato pač, da je bil tura kar se da krožna. Od jezerca strmo gor na greben in po njem do vrha, ki ni bil daleč, prav blizu pa tudi ne. Ves dan sam, le srečanje z dekletom pod škrbino in kravami ob jezeru, pa naj še kdo reče, da se v Dolomitih poleti ne najde ljubih mi samote in miru. S Punte Tre Dita sem imel lep razgled na prehojeno pot in na Piz da Peres, kjer jih je bilo precej na vrhu. Pričakovano, saj visoko pod vrh pripelje feratta, ki se prične nad prelazom Passo Furcia (Ju de Furcia, Furkelpass), tudi običajen pristop je sorazmerno nezahteven. S Punte Tre Dita sem sestopil do škrbine, kamor sem zjutraj prisopihal premočen do kolen, zdaj že 'posušen', tam pokukal proti Unterrainerhofu, mojemu počitniškemu domovanju, zatem pa počasi in zložno nadaljeval na bližnji Piz da Peres. Tam pričakovana gneča, a se je dalo sorazmerno blizu križa najti lep prostorček za mojo zadnjo plat, ki je bila vesela krajšega oddiha. Razgledi so bili zaradi meglic in oblakov okrnjeni, a sem se kljub temu lahko razgledal po okoliških gorah, tudi na Kronplatz oziroma Plan di Corones in na Pieve di Marebbe, ki leži onkraj prelaza. Navkljub meglicam in oblakom se mi je vreme zdelo dovolj stabilno, da sem se odločil nadaljevati v skladu z jutranjim načrtom, čeravno sem se zavedal, da me čaka še kar nekaj hoje, tudi po cesti.

Punta Tre Dita

Hitro sem bil pri izstopu feratte, do tod kar precej prometa, naprej do prelaza pa nas bi verjetno lahko preštel s prsti obeh rok. Razgibana pot v mestoma razbitem svetu, slikoviti prehodi, nekaj ljudi, kjer se konča en odsek feratte in se prične naslednji, naravna okna, ozke poličke, precejšen kontrast travnatim pobočjem na obeh vrheh. Blizu prelaza, slabe pol ure hoda recimo, sem šel mimo koče, kjer bi si lahko privoščil vrček piva, a se mi je zdelo, da je na terasi prevelika gneča. Ne dosti kasneje mi je bilo žal, saj nižje, na prelazu samem, ni bilo nobene restavracije ali koče. 

Na koncu umetnega jezerca sem poiskal stezico in po njej nadaljeval pot v dolino. Sprva po peš poti, nekaj malega tudi po glavni cesti, potem pa me je markirana pot usmerila proti kmetiji, kjer nudijo nočitev in je tam tudi restavracija.Zadovoljen pridem na dvorišče in zavijem proti vhodu, tam pa šok. Na vratih listek, na  katerem piše chiuso in geschlossen. Vseeno potrkam na duri, ki so bila priprta, in kmalu ven pokuka gospa. Prijazno jo pozdravim in ji povem, da bi rad udel bližnjico do Unterrainerhofa, da mi na koncu ne bo potrebno od Bad Bergfalla gor. Naj stopim noter, mi odvrne, in mi tam na velikem zemljevidu, obešenem na steni, pokaže stezice, po katerih moram iti. Primerjam jih s tistimi na mojem zemljevidu, nameščenem v telefonu, in vidim, da se ujemajo. Vesel se ji lepo zahvalim in dodam, da sem se veselil vrčka piva pri njih, a kaj, ko imajo zaprto. Samo nasmehnila se je in me vprašala, kakšno pivo želim. Tako sem ga bil vesel, da sem dobesedno pobožal vrček, ko ga je prinesla. 

Nadaljno pot do doma sem udel v nulo, čeravno sem moral mimo nekaj kmetij, kjer so me napisi opozarjali na hude pse in četudi je med kmetijami manjkal kak smerokaz in je bil dobršen del poti brez markacij. Sedem ur in pol sem bil na poti, na kateri sem opravil dobrih tisoč in dvesto metrov vzpona, zna biti, da tudi kaj več. 

Res lep začetek počitnic, sem si mislil, in se nič kaj dosti sekiral zaradi slabe vremenske napovedi za naslednji dan. Načrtov takšne in drugačne sorte imam toliko, da mi tudi v mokrem ne bo dolgčas...

-> fotografije Punta Tre Dita (Dreifingerspitz) in Piz da Peres

-> posnetek prehojene poti