Mali srpan, sreda 26.7.2023
V teh koncih vreme ni dosti drugačno kot je doma, precej nestabilno, zato sem minula dneva izkoristil za druge sorte dejavnosti. Sploh ponedeljek je bil navkljub dežju in nevihtam sila imeniten, o tem več kasneje, v drugi objavi. Danes naj bi bilo sončno do poznega popoldneva, "naj bi bilo" zato, ker se je med sestopom za krajši čas povsem pooblačilo, vrh vsega je padlo nekaj kapelj dežja. Sicer pa krasen in nadvse prijeten potep, seveda spet brez gneče na poti in vrhu . . .
Začel sem malo po sedmi, na zgornjem parkirišču P4, torej najbližje možno jezeru. Ne na parkirišču, še manj ob jezeru, ob tem času ni bilo gneče, nekaj jih je sprehajalo psa, nekaj jih je delalo selfieje za Instagram ali podobno, nekaj pa nas je šlo nekam gor ven, dva tudi v mojo smer, a ju kmalu po začetku potepa nisem več videl. Jutro je bilo sveže, modro nebo se je ponekod še skrivalo za belimi oblaki. Pri mostičku preko potoka je z drevesa pritekla veverička, katero sem tako presenetil, da se je postavila pokonci in me še enkrat pozorno pogledala, koj zatem pa je že bila na drugem drevesu, dovolj visoko, da se je počutila varno. Če me spomin ne vara, sem veveričko na dosegu roke nazadnje videl v Tivoliju, kamor sva se s princesko pogosto odpravila na potep. Ob jezeru sem se malce razgledal, potem pa udel svojo pot in zložno nadaljeval navkreber. Pešpot je nekajkrat prečkala cesto, bolj kolovoz, predno me je privedla na velika melišča, vrh katerih se je pričela razgledna stezica.
Ozka stezica me je pod mogočnim ostenjem privedla do razgledišča, od koder sem imel krasen pogled na jezero in gore nad njim, potem pa sem po njej prišel v dolinico onstran gore, na katero sem bil namenjen. Bilo je hladno, nekajkrat sem že nameraval sleči jopico in nekajkrat sem se zadnji hip zaradi vetra premislil. Ko sem se v dneh pred počitnicami pripravljal nanje, sem se bal vročine, tudi v gorah, sedaj pa je vreme takšno, da je že doma, v apartmaju, prehladno za kratke hlače in včasih za kratke rokave, kaj šele v gorah. Narobe svet, nekaj takšnega. Po dolinici sem se zložno povzpel do škrbine Forcella di Lavina Bianca (Weißlahnscharte) in tam zavil levo proti vrhu.
Kmalu sem zmogel do grebena, šel tam po slikovitem prehodu naokoli, na drugo stran, in tam nedaleč naprej, tudi ne dosti višje, zagledal vrh. Kot nekakšen buhtelj, morda kepica sladoleda, odvisno od domišljije in prvega vtisa, se je dvigal nad okolico. Že na fotografijah se mi je precej dopadel, v živo, ko sem ga prvič zagledal, je bil vtis še lepši. Na začetku vršnega vzpona je v pomoč nekaj jeklenic, le te so tudi že nižje, kjer je pot malce podrta, potem je sledilo malce skrotja in trav in že sem bil pri križu. Dolomiti, konec julija, visoka sezona, najvišja bo seveda avgusta, ko imajo sosedje "ferragosto", pa spet sam ves čas vzpona in vrh samo moj. Res imam nos za tovrstne vrhe, ne samo srečo, da jih najdem vedno znova. Na prejšnji turi gor grede samo ena mlajša gospa, danes par, ki se je izgubil že nekje precej nižje. Izkoristil sem dano in to temeljito, dušo pa sem si raje privezal nekaj nižje, na čudoviti travnati polički. Resda brez pogleda na jezero Braies, a je bilo toplo sonce in brezvetrje več vredno od razgledov, katerih sem imel na poti do vrha, na vrhu in med sestopom več kot dovolj.
Potem pa nazaj dol, ni druge. Začnem s sestopom in kmalu srečam dve mladi dekleti, urno sta jo drobili navkreber. Nekaj nižje, približno na pol poti do škrbine, pride nasproti starejši par, res starejši, vzpenjala sta se podobno hitro kot sem se sam med aklimatizacijo v Andih. Par korakov in počitek. In spet. In spet . . . Videl sem, da se vreme kvari, v smeri sestopa je bilo že precej temno, že sem ju nameraval opomniti, a ju raje nisem, saj sta bila nekako v svojem svetu, na moj pozdrav sta samo nekaj zamrmrala. Konec koncev vsak sam zase najbolje ve, vrh vsega sta bili na gori nekaj višje tudi mladi dekleti. Pod sedlom sem srečal še zadnji par, takisto nekaj starejši, s katerim smo imeli prijeten klepet. Na moj pozdrav je gospa nekaj odgovorila, z nasmeškom, a je nisem prav nič razumel. In sem ji dejal, da je prav nič ne razumem, da sem Slovenec, da lahko po nemško, tudi italijansko se nekako sporazumem. In mi še vedno v narečju po nemško reče, da z možem redko koga srečata na tem vrhu. Sta namreč domačina in se rada odpravita na Herrstein, ker tod ni veliko obiska. Odgovoril sem ji, pravzaprav jima, da sam vedno iščem manj obiskane gore, da imam rad samoto, in da običajno kar dobro izberem vrhe, na katere se jo odpravim iskat. Potem sem jima dejal, če sta se kaj ozrla za hrbet, češ, vreme se kvari. Kar zgrozila sta se, ko sta videla, kaj se jima kuha za hrbtom. Gospa je dejala, da vse kaže, da vreme ni spremljalo vremenske napovedi. Jaz pa v smeh, rekel sem jima, da sem točno to nekajkrat omenil v blogu, katerega pišem že vrsto let. Da se vreme pogosto ne ravna v skladu z napovedmi, torej jih ne spremlja. Zaželeli smo si srečno pot in vse dobro, gospa je dodala, da mi gre nemško prav dobro z jezika. Ziher sem malce zardel, tako fajn se mi je zdelo.
Par minut zatem sem v daljavi zaslišal zamolklo grmenje, kmalu je padlo tudi nekaj debelih kapelj dežja. Že sem razmišljal, ali je bolje da nekje vedrim in si nadenem vetrovko, ali naj jo kar se da hitro podurham v dolino, ko je veter močneje potegnil in na nebu se je pokazalo nekaj malega modrine. Stopil sem hitreje, do razgledišča na jezero, tam pa sem videl, da se na drugi strani gore že jasni in da se mi ni potrebno bati hude ure. Navkjub temu sem urno nadaljeval sestop, veselo in zadovoljno sem jo drobil dol ven, kaj ne bi, ko sem spet nekaj lepega ušpičil.
Že pred jezerom sem jih srečal nekaj, tam pa kot na Brezju za Marijino vnebovzetje.
Morda še kdaj, čemu ne, še najraje s turnosmučarsko opremo . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar