sobota, 27. april 2019

Sandkogel in Ladinger Spitz (Svinška planina - Saualpe)

Mali traven, sobota 20.4.2019

Že nekajkrat sem obiskal Svinško planino in še vedno se je tura odvila drugače, kot sem načrtoval. Enkrat jo je zagodla megla in sem imel več sreče kot pameti, da sem našel tako vrh, kot pravo smer sestopa, drugič je bilo premalo snega, da bi se dalo smučati od vrha do avta in tretjič je tako pihalo, da je princesko kar prestavljalo in sva obrnila precej pod grebenom. Na avtocesti, nekaj pred Wolfsbergom, mi je pogled na zasnežene vršace dal misliti, da bi se znalo tudi danes zgoditi nekaj podobnega.

Prazno parkirišče me je presenetilo, saj se je obetal lep dan. Princeska je komaj čakala, da skoči iz svojega boksa in ko sva začela, sva bila podobna tekačema na kratke proge. K sreči je bil nadvse hiter začetek kratkega veka in kmalu sva spodobno zložno sopihala v breg. Razmišljal sem o snegu na gori, katerega sem videl z avtoceste, in o tem, kakšno pot bi bilo najbolj smiselno ubrati. Ko sva prišla iz gozda in se usmerila proti Offnerhütte, sem že vedel, da se bova prvo povzpela na Sandkogel, to je, na najbolj desni dvatisočak v pogorju, gledano iz smeri najinega izhodišča. Do tam mi bo jasno, kakšne so razmere na poti, koliko je dejansko snega in temu primerno bo najino nadaljevanje. Vsekakor pa naj bi naju nadalje pot vodila po grebenu prek Ladinger Spitza do Wolfsberger Hütte in od tam nazaj do izhodišča. Na ograji, ki je ločila pašnike in cesto, je bila pritrjena opozorilna tabla, ki mi ni bila nič kaj všeč. Toliko bolj, ker je bilo potem tekom ture takih tabel videti še nekaj. 




Tako kot princeski ne povem, kaj piše na smerokazu, ki kaže čas do vrha ali do naslednjega razpotja, ji tudi nisem povedal, kaj pomenijo te table. Recimo, da sem obziren. Kakorkoli, nadaljevala sva s potepom in se kmalu nad Offnerhütte usmerila proti desni, tako pač, kot je šla pot. Kmalu sva prišla do prvih snežnih zaplat, katere sva lahko obšla, ko pa je pot zavila proti grabnu (Ladinger Graben), sva prišla do bolj ali manj strnjene snežne odeje in hočeš nočeš sva morala nadaljevati po snegu. Že od daleč je bilo slišati potok, ki je deroče tekel pod snežno odejo in ko sva morala preko, mi je bilo kar tesno pri srcu. Najmanj zoprno bi bilo, če bi se sneg podrl pod nogami in bi padel v ledeno vodo, zato sva tisti del poti prehodila sila previdno. Pri zgradbi vodnega zajetja sem se odločil, da bo najbolje, da se na greben povzpneva naravnost navzgor, saj je bil sneg predelan in je lepo držal korak, strmina pa ni bila taka, da bi se bilo potrebno bati zdrsa.









Visoko pod greben nama je šla pot dobro izpod nog, potem pa sva morala zaviti desno, če sva hotela na Sandkogel. Prečenje do njega je bilo kar zoprno, saj je bil sneg v tisti smeri že močno ojužen, zato sva morala vse bolj gaziti. Nekaj kopnin, ki so obetale lažji korak naju je neprijetno presenetilo, saj so se tam naredila prava jezerca in bog ne daj, da bi stopil vanje. Princeska je v enem od njih skoraj zaplavala, ko ji je zmanjkalo tal pod nogami, zato sva se kopnih delov nadalje izogibala in se raje držala razmočenega snega.





Nekaj malega preden sva dosegla vrh, me je princeska pošteno prestrašila. Ko sva že kar od blizu gledala skale na vršnem pobočju, se je nenadoma ustavila in nepremično zrla v tisto smer. Jaz nisem videl nič takega, kar bi jo znalo vznemiriti, potem pa sem se spomnil na opozorilne table ob poti. In na to, da so tiste skale lahko imenitno skrivališče ali celo brlog. Nič kaj prijetni občutki so se hitro razblinili, saj sem v travah opazil dve jerebici, ki sta nepremično stali in naju opazovali. Pohvalil sem princesko, da me je opozorila nanju in jo nagradil z briketkom, potem pa sva naredila manjši ovinek, da ju nisva zmotila. 




Kdor se trudi, se utrudi in kdor hodi, se nahodi, sem si mislil, ko se vršne skale kar niso in niso hotele približati in se je zdelo, kot da že nekaj časa stopicljava na mestu. Kdor čaka, se načaka, je bila moja naslednja misel in kdor čaka, dočaka, moja zadnja, ko sva končno dosegla vrh in sedla k počitku na suhe, tople skale. Gorniški čevlji, ki so dali že precej skozi, oziroma membrana in impregnacijsko sredstvo, ki branita vodi in vlagi, da bi močili noge sta popustili, zato sem se sezul in med počitkom in malico pustil soncu, da za silo posuši, kar je sneg namočil. Tudi princeskino podvozje je bilo mokro in je z veseljem počivala na suhi skali.





Počitek na vrhu je prijal in je bil dovolj dolg, da sem nadaljeval v manj mokrih čevljih in nogavicah, zavedajoč se, da ovinka na Kaiserofen in Gertrusk danes ne bova naredila. Ob pašni ograji sva se odpravila proti Ladinger Spitzu, do koder ni bilo ne daleč, ne visoko, se tam razgledala, vsaj jaz sem se, potem pa nadaljevala po in ob grebenu proti Wolfsberger Hütte. Tudi na tej strani je bilo snega še veliko. Prav do koče nisva šla, saj sem prej zavil navzdol proti cesti in ko sva zmogla do nje, sva še enkrat sedla k počitku.











Spet sem se sezul, saj sem imel v čevljih skoraj za prst vode, princeska pa je legla k počitku in zadremala. Posedanje na suhih travah je bilo tako prijetno, da ni dosti manjkalo in bi tudi jaz utonil v sen. Bos, ob speči princeski, sem raje sanjal z odprtimi očmi. O času, ki je bil, ki je in tudi o tistem, za katerega upam, da še bo. Dragoceni so taki trenutki, ko se ti uspe izgubiti v času in prostoru ...







Kot običajno sva se na izhodišče vrnila mimo Zechhütte. Zložna cesta je lepše razgledna, kot je pot skozi gozd, tura sama pa tako postane krožna, kar imam najraje. 





Ko sva se vrnila do avta, je bilo parkirišče še vedno prazno in vprašal sem se, ali so temu krive opozorilne table, velikonočna sobota ali nekaj tretjega ...

-> fotografije Sandkogel in Ladinger Spitz

sreda, 24. april 2019

Pala Fontana in Monte Ciastelat

Mali traven, petek 19.4.2019

Po štirih zaporednih obiskih Grobniških Alp ni dosti manjkalo, da bi se zgodil še peti. Če ne bi bila Velika noč tik pred vrati in s tem gneča na cesti in mejnih prehodih, bi se s princesko zagotovo zapeljala tja, tako pa sva se odpravila drugam. Gneča je moteča, vsaj zame, zato se ji izogibam, kjer se le da.

Ko sva se pripeljala v Piancavallo, je bilo mestece videti kot izumrlo. Nikjer nikogar, rolete na hotelskih oknih večinoma spuščene in manj avtov, kot je prstov na rokah. Zna biti, da bi bilo dan kasneje drugače, saj se večinoma odpravimo na lepše v soboto ali nedeljo in ne v petek. Parkirala sva pri kampu, od koder sva se po cesti odpravila navkreber in nekaj višje zavila na opuščeno smučišče. Vrh njega sva pri informativni tabli ujela markirano stezo, po kateri sva začela z najinim potepom.





Jutro je bilo jasno in sveže, obetal se je prelesten dan. Do planine, kjer stoji Casera Caseratte, sva prišla hitreje, kot sem predvideval. Tam sem nameraval pozajtrkovati, a sem zajtrk prestavil na kasneje, ker nekako ne gre, da bi že po slabe pol ure hoje počival. Do sedla, imenovanega Forcella di Giais, naju je zložna pot vodila prek travnikov in skozi gozd. Ko sva kmalu za planino stopila v gozd, sva obstala kot vkopana. Dvajset metrov pred nama, raje manj, so se pasle tri srne. Mirno so mulile travo, saj je veter pihal proti nama in naju niso zaznale. Ko je ena od njih dvignila glavo in se ozrla naokoli, je široko odprtih oči kar otrpnila. Nekaj dolgih sekund smo se gledali, midva s princesko in ona, medtem ko sta ostali srni še naprej mirno prežvekovali. Potem se je pognala v dir, ostali dve pa urno za njo, čeravno ni bilo videti, da sta naju sploh opazili. Med hojo sva imela ves čas krasne razglede na zasnežene vrhove v skupini Cimon di Cavallo na zahodu, proti vzhodu pa so se nama obzorja odprla šele na sedlu in višje na grebenu. Razgledi na Aviano, Pordenone in naprej proti obali so bili zaradi mrča okrnjeni, tako da morja nisva uzrla. Ko je vidljivost brezhibna se vidi vse do Benetk spodaj in od Dolomitov do Julijskih Alp zgoraj. 













Če sva do sedla hodila precej ležerno, položni poti primerno bi dejal, je tam princeska prestavila v nižjo prestavo in dobesedno zakopala v breg. Pot se je postavila strmo pokonci, princeska pa kot da bi želela čim hitreje opraviti s strmino. Prav potruditi sem se moral, da sem zmogel njen tempo. K sreči do grebena ni bilo daleč, tam je strmina popustila, grebena do vrha Pale Fontane pa tudi ni bilo dosti. Simpatičen vrh z imenitnimi razgledi bi bil še lepši, če vrh njega ne bi stal oddajnik. Seveda tudi križ, manjši in drugačen, kot smo jih običajno vajeni v tistih krajih. Ko sem se razgledal, sem videl, da bo nadaljnja pot razgibana in da naju čaka tudi nekaj snežišč. Ker Ciastelat ni bil videti daleč, lakota pa še ne prehuda, sva kar nadaljevala s potepom.









Ožji greben je hitro prešel v široko sleme in kmalu sva prišla do prvih krp snega. Ko sva stopila iz redkega gozda je bilo snega vse več in kmalu sva hodila po strnjeni snežni odeji. Sneg je bil predelan in utrjen, zato je bila hoja prijetna. Gozd, skozi katerega je vodila pot, je bil prav pravljičen. Nizke, skrivenčene bukve in ostre bele skale ob poti so dajale podoben občutek divjine, kot sem ga imel nedavno v Grobniških Alpah, le medvedjih sledi v snegu ni bilo. Skoraj do vznožja zadnje strmine sva imela sneg, vršni del pa je bil kopen in kar prav je bilo tako, saj sva do vrha morala tudi po kar izpostavljeni polički, kjer bi nama bil zagotovo odveč. Skalnat vrh, ki je od daleč videti kot poraščena kopa, ki se dviga nad gozdom, ima na vrhu vse, kar ima na vrhu večina bolj znanih in/ali višjih vrhov v Furlaniji. Križ, mini kapelico in podobico Medjugorske Marije, pritrjeno na skalo.















Ker naju je čakal samo še sestop, sva si na vrhu privoščila kar dolg počitek. Med razgledovanjem sem zadovoljno ugotavljal, da sem obiskal že kar nekaj vrhov v okolici in da mi je precej njih, na katere se odpravljam že vrsto let, na pogled že precej domačih. Med posedanjem na vrhu se je vreme malce skazilo, saj so se kdo bi vedel od kod prikradli oblaki, ki so nama skrili sonce. V senci posedanje ni bilo več tako prijetno, zato sva vzela pot pod noge in se odpravila navzdol. Ko sva opravila z vršno strmino, sva po drugi poti nadaljevala proti Piancavallu. Skozi gozd naju je pripeljala do kolovoza, po katerem sva kmalu prišla do razpotja, kjer se je ena pot nadaljevala proti Pian delle More, ki je tudi lahko izhodišče za to turo, in druga v najino smer. Najina pot je bila pravzaprav gozdna cesta, ki naju je po približno štirih kilometrih pripeljala v bližino Casere Caseratte, kjer sva stopila na že znano pot in se po njej vrnila do avta. 











V izogib morebitni gneči na primorski avtocesti sva se domov vrnila po drugi poti in tako tudi z avtom opravila krožen potep.

-> fotografije Pala Fontana in Monte Ciastelat

četrtek, 04. april 2019

Špilja, Napa in Pakleno južni vrh

Sušec, nedelja 31.3.2019

Oblačno in megleno vreme, bore malo razgledov, stopinje medveda v snegu, od starosti in vetra skrivenčena drevesa. Pragozdu podoben gozd. Svojevrstna mir in tišina, ki znata biti še kako glasna, če jima znaš prisluhniti. Ali tako tiha, da ti odmeva utrip srca v ušesih, ko zastane korak. Tako je bilo prvič, ko sem obiskal Grobniške Alpe. Kar sem videl in doživel, me je tako prevzelo, da sem komaj čakal naslednjič. Da bosta drugič in tretjič sledila takoj, eden za drugim, nisem vedel, še manj pričakoval. V treh zaporednih koncih tedna so se zgodile tri čudovite zgodbe. Dve sta v sliki in besedi že ugledali luč sveta, o tretji pa v nadaljevanju.

Izhodišče sva tokrat prestavila višje, skoraj na konec ceste, ki je že v tako slabem stanju, da je višje podvozje avta prišlo kar prav. Začela sva uro prej kot pred tednom dni, čeravno so kazalci na uri kazali isti čas, ker smo ponoči prestavili uro. Na bližnji kmetiji je na ves glas kikirikal petelin, ki ni bil prestavljen ne na poletni, ne na zimski čas, saj je bila ura deset in je torej krepko zamujal. Kot običajno sva potep zastavila urnih nog in hitro zmogla do razpotja nad kmetijo.



Tam sva zavila na levo pot, ki je privedla na odprta pobočja, od koder so se ponujali prelestni razgledi daleč naokoli. Na grebenu, do koder ni bilo ne daleč, ne visoko, sva nadaljevala levo, pustila vnemar pot, ki pelje na Obruč, in nekaj naprej zavila proti Napi. Čim sva stopila v gozd je bilo, kot da bi stopila v drug svet. Samotno, tiho, divje.







Da gre v tretje rado, se je pokazalo kaj kmalu. Na ostankih snega sva zagledala sled medveda, nekaj manjšo kot zadnjič in precej manjšo kot prvič, ki je vodila v drugo smer, kot je vodil najin potep. Ko sva nadaljevala proti Špilji, sem razmišljal, da prihodnjič tega ne bo več. Snega in stopinj v njem, tako da se ne bo vedelo, ali je kosmatinec hodil tod, in ugibalo, kako velik je bil, glede na velikosti odtisa njegove šape.



Na naslednjem razpotju so bile puščice tako čudno narisane (ene so kazale navpično navzdol), da sva za naprej ponesreči izbrala tisto pot, po kateri sva nameravala nazaj. To je, namesto v smeri urinega kazalca sva vrhe obrala v obratni. Nekaj naprej sva stopila proti Špilji, do kamor je bila pot zasnežena in poledenela, tako da je bila previdnost na mestu. Špilja je večja votlina, ki lahko nudi zavetje, če se vreme spridi ali pa v njej poišče počivališče kak utrujen medved, da se spočije. Ne prvega, ne drugega, k sreči nisva doživela, zato sva si z užitkom privoščila počitek malce naprej, na sončnem in razglednem kotičku. Čvrsta bela skala sten nad menoj, zaraščen svet spodaj in gost gozd v okolici. Divje, da bolj divje skoraj ne bi moglo biti.







Do poti proti Napi sva morala še enkrat po snegu in ledu, potem pa sva skozi gozd kmalu prišla do razcepa poti. Težja pot se je usmerila naravnost navzgor v strm žleb, lažja pa se je nadaljevala naprej in na hrib privedla z druge strani. Oba sva začela po težji poti, a sem se sam sredi prvega skoka raje obrnil in nadaljeval po lažji poti, na kateri je bilo tudi nekaj zahtevnejših mest, kjer si je bilo potrebno pomagati z rokami. Da je vrh Nape kar divje, je bilo slutiti že po poti, ki vodi nanjo, in res sem bil osupel, ko sem stopil na vrh. Stolpi in stolpiči iz čvrste bele skale, obkroženi z gostim gozdom, so se strmo dvigali v nebo. Pogled nazaj proti Špilji nama je razodel, da bi se dalo brez večjih težav splezati tudi na skalnati vrh nad njo.








Foto: epp



Z Nape sva oba sestopila po lažji poti in nadaljevala proti južnemu vrhu Paklena. Mestoma težje sledljiva pot naju je privedla do vznožja Bucovega platoja, skalnate gmote sestavljene iz stolpičev, ki dajejo videz ploščadi, v kateri je nešteto globokih razpok. Na platoju sem se spomnil otroštva in počitnic na Jadranskih otokih, kjer je bil svet pogosto podoben temu. In pomislil tudi na to, kakšna muka je bilo hoditi bos po takem terenu. Od tod do južnega vrha Pakleno ni bilo daleč. Še gole krošnje dreves so dopuščale nekaj malega razgledov z vrha.











Sestop do razpotja, kjer sva šla na začetku potepa tja namesto sem, je bil hitro za nama, tam pa sva se z ozirom na uro odločila, da Osoje pridejo na vrsto prihodnjič. Če sva se prvič potepala do večera in drugič do trde teme, ne bo nič narobe, če tretjič končava podnevi, sem si mislil, ko sva se vračala proti izhodišču. In bil tega vesel, saj se res želim vrniti v te kraje. Neznanih vrhov in neprehojenih poti je še precej in sedaj, ko malce bolj poznam ta svet, bo prej ali slej tudi princeska vandrala z menoj. Ostre skale in vrhe, kjer ne gre brez pomoči rok, bova pustila vnemar, gozdne poti in travnate vrhove pa bova obiskala z veseljem. Po poti med Fratrom in Suhim vrhom sva nadaljevala proti domu Hahlić, si malo pred njim privoščila še nekaj počitka, potem pa po poti Preko kolci sestopila do avta.









Prekrasen dan me je spomnil na Janeza Menarta in na njegovo pesem Vzpon. Na kitico, ki pravi:

"Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem."

-> fotografije Špilja, Napa in Pakleno južni vrh