Ko sva prišla do prvega snega, me je prešinilo, da sem derezice pozabil doma. Sneg je dopuščal varno stopinjo, kjer je bilo pretrdo pa sem lahko stopil malce višje ali nižje in široko grapo sva prečila brez težav. Do razpotja, kjer gre ena pot proti zgornji planini Glazzat in druga proti vrhu, nama je šla pot po stari gazi dobro izpod nog, tam pa se nama je ustavilo. Snega je bilo od grape naprej obilo, presenetljivo veliko, vrh vsega je bila snežna odeja trda in pomrznjena. Ker sem na hribu že bil, sem vedel kje vodi pot naprej in kakšna je, zato sem se samo nasmehnil. Derezice mi ne bi prav nič pomagale na poti proti vrhu, saj se ne bi imel s čim ustaviti, če bi slučajno zdrsnil. Ker se razmere ne prilagajajo pohodniškim željam, sva se midva prilagodila snežnim razmeram. Namesto proti vrhu sva se odpravila proti zgornji planini, še prej pa sva se sprehodila po pravljično zasneženem gozdu. Na planini sva si pri križu, ki stoji vrh Monte Glazzat-a, privoščila dolg počitek, med katerim sva poskrbela za porjavelo polt, prazen želodček in suho grlo.
Včasih se stvari obrnejo drugače, kot bi si želel in če se znaš obrniti tudi sam, ko oziroma če je potrebno, je dan lahko navkljub temu nadvse prijeten. Tudi tokrat je bil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar