Po štirih zaporednih obiskih Grobniških Alp ni dosti manjkalo, da bi se zgodil še peti. Če ne bi bila Velika noč tik pred vrati in s tem gneča na cesti in mejnih prehodih, bi se s princesko zagotovo zapeljala tja, tako pa sva se odpravila drugam. Gneča je moteča, vsaj zame, zato se ji izogibam, kjer se le da.
Ko sva se pripeljala v Piancavallo, je bilo mestece videti kot izumrlo. Nikjer nikogar, rolete na hotelskih oknih večinoma spuščene in manj avtov, kot je prstov na rokah. Zna biti, da bi bilo dan kasneje drugače, saj se večinoma odpravimo na lepše v soboto ali nedeljo in ne v petek. Parkirala sva pri kampu, od koder sva se po cesti odpravila navkreber in nekaj višje zavila na opuščeno smučišče. Vrh njega sva pri informativni tabli ujela markirano stezo, po kateri sva začela z najinim potepom.
Jutro je bilo jasno in sveže, obetal se je prelesten dan. Do planine, kjer stoji Casera Caseratte, sva prišla hitreje, kot sem predvideval. Tam sem nameraval pozajtrkovati, a sem zajtrk prestavil na kasneje, ker nekako ne gre, da bi že po slabe pol ure hoje počival. Do sedla, imenovanega Forcella di Giais, naju je zložna pot vodila prek travnikov in skozi gozd. Ko sva kmalu za planino stopila v gozd, sva obstala kot vkopana. Dvajset metrov pred nama, raje manj, so se pasle tri srne. Mirno so mulile travo, saj je veter pihal proti nama in naju niso zaznale. Ko je ena od njih dvignila glavo in se ozrla naokoli, je široko odprtih oči kar otrpnila. Nekaj dolgih sekund smo se gledali, midva s princesko in ona, medtem ko sta ostali srni še naprej mirno prežvekovali. Potem se je pognala v dir, ostali dve pa urno za njo, čeravno ni bilo videti, da sta naju sploh opazili. Med hojo sva imela ves čas krasne razglede na zasnežene vrhove v skupini Cimon di Cavallo na zahodu, proti vzhodu pa so se nama obzorja odprla šele na sedlu in višje na grebenu. Razgledi na Aviano, Pordenone in naprej proti obali so bili zaradi mrča okrnjeni, tako da morja nisva uzrla. Ko je vidljivost brezhibna se vidi vse do Benetk spodaj in od Dolomitov do Julijskih Alp zgoraj.
Če sva do sedla hodila precej ležerno, položni poti primerno bi dejal, je tam princeska prestavila v nižjo prestavo in dobesedno zakopala v breg. Pot se je postavila strmo pokonci, princeska pa kot da bi želela čim hitreje opraviti s strmino. Prav potruditi sem se moral, da sem zmogel njen tempo. K sreči do grebena ni bilo daleč, tam je strmina popustila, grebena do vrha Pale Fontane pa tudi ni bilo dosti. Simpatičen vrh z imenitnimi razgledi bi bil še lepši, če vrh njega ne bi stal oddajnik. Seveda tudi križ, manjši in drugačen, kot smo jih običajno vajeni v tistih krajih. Ko sem se razgledal, sem videl, da bo nadaljnja pot razgibana in da naju čaka tudi nekaj snežišč. Ker Ciastelat ni bil videti daleč, lakota pa še ne prehuda, sva kar nadaljevala s potepom.
Ožji greben je hitro prešel v široko sleme in kmalu sva prišla do prvih krp snega. Ko sva stopila iz redkega gozda je bilo snega vse več in kmalu sva hodila po strnjeni snežni odeji. Sneg je bil predelan in utrjen, zato je bila hoja prijetna. Gozd, skozi katerega je vodila pot, je bil prav pravljičen. Nizke, skrivenčene bukve in ostre bele skale ob poti so dajale podoben občutek divjine, kot sem ga imel nedavno v Grobniških Alpah, le medvedjih sledi v snegu ni bilo. Skoraj do vznožja zadnje strmine sva imela sneg, vršni del pa je bil kopen in kar prav je bilo tako, saj sva do vrha morala tudi po kar izpostavljeni polički, kjer bi nama bil zagotovo odveč. Skalnat vrh, ki je od daleč videti kot poraščena kopa, ki se dviga nad gozdom, ima na vrhu vse, kar ima na vrhu večina bolj znanih in/ali višjih vrhov v Furlaniji. Križ, mini kapelico in podobico Medjugorske Marije, pritrjeno na skalo.
Ker naju je čakal samo še sestop, sva si na vrhu privoščila kar dolg počitek. Med razgledovanjem sem zadovoljno ugotavljal, da sem obiskal že kar nekaj vrhov v okolici in da mi je precej njih, na katere se odpravljam že vrsto let, na pogled že precej domačih. Med posedanjem na vrhu se je vreme malce skazilo, saj so se kdo bi vedel od kod prikradli oblaki, ki so nama skrili sonce. V senci posedanje ni bilo več tako prijetno, zato sva vzela pot pod noge in se odpravila navzdol. Ko sva opravila z vršno strmino, sva po drugi poti nadaljevala proti Piancavallu. Skozi gozd naju je pripeljala do kolovoza, po katerem sva kmalu prišla do razpotja, kjer se je ena pot nadaljevala proti Pian delle More, ki je tudi lahko izhodišče za to turo, in druga v najino smer. Najina pot je bila pravzaprav gozdna cesta, ki naju je po približno štirih kilometrih pripeljala v bližino Casere Caseratte, kjer sva stopila na že znano pot in se po njej vrnila do avta.
V izogib morebitni gneči na primorski avtocesti sva se domov vrnila po drugi poti in tako tudi z avtom opravila krožen potep.
-> fotografije Pala Fontana in Monte Ciastelat
Ni komentarjev:
Objavite komentar