Oblačno in megleno vreme, bore malo razgledov, stopinje medveda v snegu, od starosti in vetra skrivenčena drevesa. Pragozdu podoben gozd. Svojevrstna mir in tišina, ki znata biti še kako glasna, če jima znaš prisluhniti. Ali tako tiha, da ti odmeva utrip srca v ušesih, ko zastane korak. Tako je bilo prvič, ko sem obiskal Grobniške Alpe. Kar sem videl in doživel, me je tako prevzelo, da sem komaj čakal naslednjič. Da bosta drugič in tretjič sledila takoj, eden za drugim, nisem vedel, še manj pričakoval. V treh zaporednih koncih tedna so se zgodile tri čudovite zgodbe. Dve sta v sliki in besedi že ugledali luč sveta, o tretji pa v nadaljevanju.
Izhodišče sva tokrat prestavila višje, skoraj na konec ceste, ki je že v tako slabem stanju, da je višje podvozje avta prišlo kar prav. Začela sva uro prej kot pred tednom dni, čeravno so kazalci na uri kazali isti čas, ker smo ponoči prestavili uro. Na bližnji kmetiji je na ves glas kikirikal petelin, ki ni bil prestavljen ne na poletni, ne na zimski čas, saj je bila ura deset in je torej krepko zamujal. Kot običajno sva potep zastavila urnih nog in hitro zmogla do razpotja nad kmetijo.
Tam sva zavila na levo pot, ki je privedla na odprta pobočja, od koder so se ponujali prelestni razgledi daleč naokoli. Na grebenu, do koder ni bilo ne daleč, ne visoko, sva nadaljevala levo, pustila vnemar pot, ki pelje na Obruč, in nekaj naprej zavila proti Napi. Čim sva stopila v gozd je bilo, kot da bi stopila v drug svet. Samotno, tiho, divje.
Da gre v tretje rado, se je pokazalo kaj kmalu. Na ostankih snega sva zagledala sled medveda, nekaj manjšo kot zadnjič in precej manjšo kot prvič, ki je vodila v drugo smer, kot je vodil najin potep. Ko sva nadaljevala proti Špilji, sem razmišljal, da prihodnjič tega ne bo več. Snega in stopinj v njem, tako da se ne bo vedelo, ali je kosmatinec hodil tod, in ugibalo, kako velik je bil, glede na velikosti odtisa njegove šape.
Na naslednjem razpotju so bile puščice tako čudno narisane (ene so kazale navpično navzdol), da sva za naprej ponesreči izbrala tisto pot, po kateri sva nameravala nazaj. To je, namesto v smeri urinega kazalca sva vrhe obrala v obratni. Nekaj naprej sva stopila proti Špilji, do kamor je bila pot zasnežena in poledenela, tako da je bila previdnost na mestu. Špilja je večja votlina, ki lahko nudi zavetje, če se vreme spridi ali pa v njej poišče počivališče kak utrujen medved, da se spočije. Ne prvega, ne drugega, k sreči nisva doživela, zato sva si z užitkom privoščila počitek malce naprej, na sončnem in razglednem kotičku. Čvrsta bela skala sten nad menoj, zaraščen svet spodaj in gost gozd v okolici. Divje, da bolj divje skoraj ne bi moglo biti.
Do poti proti Napi sva morala še enkrat po snegu in ledu, potem pa sva skozi gozd kmalu prišla do razcepa poti. Težja pot se je usmerila naravnost navzgor v strm žleb, lažja pa se je nadaljevala naprej in na hrib privedla z druge strani. Oba sva začela po težji poti, a sem se sam sredi prvega skoka raje obrnil in nadaljeval po lažji poti, na kateri je bilo tudi nekaj zahtevnejših mest, kjer si je bilo potrebno pomagati z rokami. Da je vrh Nape kar divje, je bilo slutiti že po poti, ki vodi nanjo, in res sem bil osupel, ko sem stopil na vrh. Stolpi in stolpiči iz čvrste bele skale, obkroženi z gostim gozdom, so se strmo dvigali v nebo. Pogled nazaj proti Špilji nama je razodel, da bi se dalo brez večjih težav splezati tudi na skalnati vrh nad njo.
 |
| Foto: epp |
Z Nape sva oba sestopila po lažji poti in nadaljevala proti južnemu vrhu Paklena. Mestoma težje sledljiva pot naju je privedla do vznožja Bucovega platoja, skalnate gmote sestavljene iz stolpičev, ki dajejo videz ploščadi, v kateri je nešteto globokih razpok. Na platoju sem se spomnil otroštva in počitnic na Jadranskih otokih, kjer je bil svet pogosto podoben temu. In pomislil tudi na to, kakšna muka je bilo hoditi bos po takem terenu. Od tod do južnega vrha Pakleno ni bilo daleč. Še gole krošnje dreves so dopuščale nekaj malega razgledov z vrha.
Sestop do razpotja, kjer sva šla na začetku potepa tja namesto sem, je bil hitro za nama, tam pa sva se z ozirom na uro odločila, da Osoje pridejo na vrsto prihodnjič. Če sva se prvič potepala do večera in drugič do trde teme, ne bo nič narobe, če tretjič končava podnevi, sem si mislil, ko sva se vračala proti izhodišču. In bil tega vesel, saj se res želim vrniti v te kraje. Neznanih vrhov in neprehojenih poti je še precej in sedaj, ko malce bolj poznam ta svet, bo prej ali slej tudi princeska vandrala z menoj. Ostre skale in vrhe, kjer ne gre brez pomoči rok, bova pustila vnemar, gozdne poti in travnate vrhove pa bova obiskala z veseljem. Po poti med Fratrom in Suhim vrhom sva nadaljevala proti domu Hahlić, si malo pred njim privoščila še nekaj počitka, potem pa po poti Preko kolci sestopila do avta.
Prekrasen dan me je spomnil na Janeza Menarta in na njegovo pesem Vzpon. Na kitico, ki pravi:
"Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem."
-> fotografije Špilja, Napa in Pakleno južni vrh
Ni komentarjev:
Objavite komentar