petek, 15. april 2016

Sveti Kvirik , Smokvica in divji šparglji

MALI TRAVEN , nedelja 10.4.2016

Pred štirinajstimi dnevi smo se v troje odpravili na Kraški rob in ker nama je uspelo v slabem popoldnevu nabrati slab kilogram okusnih sadežev smo se tja, tokrat nas šest, odpravili tudi minuli konec tedna in tudi v drugo zmogli slab kilogram. Tako prvič kot drugič je bila tretjina udeležencev pasje vrste.



Po deževni noči se je obetal sončen in topel dan, zato smo se židane volje odpravili na pot. Čeravno nas je bilo šest bi do Svetega Kvirika zmogli z enim vozilom, saj princeska običajno potuje v svojem boksu, princ, Tobi po imenu, pa v naročju. A smo vseeno odpotovali z dvema, saj so oni trije za potem imeli drugačne načrte kot mi.


Od Svetega Kvirika smo se odpravili v smeri Gračišča in eni bližje in drugi ne prav blizu kolovoza pričeli z nabiranjem špargljev.  Vmes smo se pomenkovali o tem in onem, ko smo pohajali bližje drug drugemu in premišljevali o tem in onem vsak zase, ko smo se porazgubili po kraški planoti. 




Tudi pasji del naše odprave je vidno užival, čeravno so jima bili šparglji kaj malo mar. 

Foto: T.M.

Ko se nam je zazdelo, da smo se sprehodili dovolj daleč in ko je bilo nabranih sadežev obilo, smo se odpravili nazaj. Kasneje, ko sem pokukal na zemljevid, bi dejal, da smo zmogli skoraj nad Lukine, dlje do Vele Griže mislim, da ne ; ali je bilo temu res tako pa bomo zagotovo vedeli, če oziroma ko bomo nekoč prehodili vso pot do Gračišča in se, recimo, vrnili preko Movraža. Na izhodišču so se naše poti razšle, saj smo se mi trije odpeljali proti Smokvici in oni trije kdo bi vedel kam.

Ko smo prispeli v Smokvico je bila prva stvar, ki nama je padla v oko v roza barvo ometan bivalni del obnovljene Bržanove domačije. 


Mimo cerkve smo se po zeleni učni poti odpravili v breg in po kar strmem pobočju zmogli do grebena Kuk - Lačna, s katerega so se nam ponujali čudoviti razgledi na malodane vse strani neba. 








Pot nas je povedla do jame Špilja, ki je pravzaprav kratek rov skozi skalni rob, tam pa smo zaključili s potepom in se odpravili nazaj proti Smokvici. 


Da smo tudi tekom tega potepanja nabirali šparglje in da jih ni bilo prav malo, se razume samo po sebi. 


Za zaključek nad prijetnega dne sva se po ogledu vasice povzpela še na cerkveni turn, od koder sva se razgledala po Smokavski vali, pred odhodom proti domu pa smo še prijetno poklepetali s starejšim domačinom o življenju v vasi pred davnimi časi, ko je tam vrvelo od življenja in je bila šola polna otrok, ko so se visoko nad vasjo raztezali vinogradi in je bilo okoli vasi vse polno oljčnikov. Potem pa so se zaradi tega in onega ljudje razselili po svetu, domačije so opustele, pričele propadati, tako da se danes marsikatera seseda sama vase, vinograde in oljčnike pa je dodobra preraslo grmičevje.







Roza barva, v katero je ometana domačija, pa je spomeniškega varstva delo, nama je povedal ; domačini, tudi tisti najstarejši, take barve v vasi ne pomnijo. Hm ?!


Domov smo se vračali po drugi poti in za slovo od prelestnega dne na obali doživeli prečudovit sončni zahod.

Foto:T.M.

torek, 5. april 2016

Monte Purgessimo

SUŠEC, sobota 19.3.2016

Sobotno jutro je bilo sončno in toplo, ko smo se tokrat štirje odpeljali na potep nad Préšnje (Purgessimo) v bližini Špetra Slovenov (San Pietro al Natisone).  


Vozilo smo pustili nasproti cerkve, saj drugod v vasi ni primernega prostora in za drugim vogalom zavili levo v breg, na precej strmo pot. 


Sonce je grelo skorajda kot v zgodnjem poletju, zna biti, da se nam je tako zdelo tudi zato, ker je bila tiste dni v Zadnjici še prava zima in okoli hiše še kar nekaj snega. 


Ob poti so rasli taki in drugačni gozdni sadeži, zato smo veselo paberkovali po gozdu in nekaj malega pojedli sproti in nekaj več shranili za domov. 




Ker do vrha hriba, bolj griča, ni bilo ne daleč, ne visoko, smo hodili počasi, da bi dlje trajalo in se vmes pomenkovali o tem in onem. Mestoma je bila pot nesramno strma in tam so bile po drevju ob poti napeljane jeklenice v pomoč pri vzponu in še bolj pri sestopu. Kako bi bilo, če bi bila pot blatna, raje nisem pomislil.



Ker je na vrhu kar nekaj anten, smo se za počitek odločili malce vstran in nekaj nižje, na travnatem hrbtu z imenitnim pogledom na Staro Goro (Castelmonte). Med počitkom sva obudila spomin na soboto teden prej, ko sva se po potepu v Čedadu ustavila tudi tam.




Sestopili smo po drugi poti, deloma po cesti, in si vmes ogledali še razvaline gradu Gronumbergo. 





V dolino smo prišli (skoraj) na drugi strani hriba, zato smo morali do vasi tudi nekaj malega po glavni cesti in nekaj več po vzporedni peš poti. 





Domov grede smo se zapeljali še malo naokoli, se malce razgledali glede naslednjih potepov, nakupili jabolka in popili kofe ter se prešerne volje vrnili v Zadnjico še za dne. 

ponedeljek, 4. april 2016

Metulji v Bordanu , beloglavi jastreb nad jezercem Cornino in starodavna cerkvica nad Braulinsom

SUŠEC , ponedeljek 14.3.2016

Navkljub temu, da sem se točno tam in tam blizu potepal že kdo bi si zapomnil kolikokrat, sem vseeno enkrat obračal.

Malico sva nakupila v majhni trgovinici v vasi Peonis in bila očarana tako nad prijaznostjo prodajalke kot nad založenostjo trgovine. Trgovina, kakršnih smo bili vajeni deset in več let nazaj, kjer dobiš med drugim tudi iglo za šivanje in sukanec, pa škornje za na njivo in osnovno orodje za hišna popravila, poleg jestvin in pijače, seveda. Mortadela s pistacijo in sir sta bila taka, da sta se kar sama topila pod jezikom. Sva si jo zapomnila za prihodnjič, trgovino, ker nas bo v prihodnje pot zagotovo še vodila v tiste kraje.

Vozilo smo pustili pod vasico, blizu potoka, in se po lepo urejeni peš poti napotili proti rezervatu: 


beloglavi jastrebi - Cornino (klik)

Navkljub temu, da je bil rezervat zaprt, nam je bilo dano videti beloglavega jastreba (il grifone - Gyps fulvus ), ki je počival v ogradi. Tistih, ki običajno počivajo na prostem nad jezerom ni bilo ; zna biti, da so v tem času še na Cresu, kamor se v hladnejšem delu leta preselijo ali pa so jadrali nad San Simeonom in okolico, kjer se jih najpogosteje in tudi najlepše vidi. Naprej do jezerca ni bilo daleč in kmalu smo uzrli smaragdno zeleno gladino, ki se je iskrivo bleščala, sramežljivo obsijana s soncem. 






Tudi raznobarvnega cvetja je bilo obilo in sprehod ob jezeru je bil en sam užitek.








Do avta smo se vrnili po drugi poti, onstran ceste, in se vmes malce okrepčali in malce počili.



Ko je princeska blizu avta še malček namočila smrček in tačke v hladnem potoku, smo se odpeljali v Bordano na ogled:

hiša metuljev Bordano (klik)


Princeska je metulje prespala v svojem boksu, čeravno bi smela z nama ; pretoplo in prevlažno je v tistih steklenjakih, da bi imela kaj od tega, pa tudi metulji in cvetje niso tisto, kar bi kosmatinko zanimalo. Nama je bilo oboje sila všeč in sva si za ogled vzela kar nekaj časa, pa tudi klepet s tam zaposlenim gospodom, ki je imel kar precej zanimivega za povedati, je bil nadvse prijeten. 







Po ogledu metuljev smo si skupaj s princesko ogledali še vasico in zanimive fasade z motivi metuljev, nato pa smo se, ker je bilo do teme še kar nekaj časa, odpeljali v Braulins nad katerim pod pečinami hriba Brancot stoji lična starodavna cerkvica.


Nazaj do Učje smo zmogli z dnevom, tam pa se je znočilo in ko smo se vrnili v Zadnjico, je nad dolino že svetil mesec na jasnem nebu.