Sobotno jutro je bilo sončno in toplo, ko smo se tokrat štirje odpeljali na potep nad Préšnje (Purgessimo) v bližini Špetra Slovenov (San Pietro al Natisone).
Vozilo smo pustili nasproti cerkve, saj drugod v vasi ni primernega prostora in za drugim vogalom zavili levo v breg, na precej strmo pot.
Sonce je grelo skorajda kot v zgodnjem poletju, zna biti, da se nam je tako zdelo tudi zato, ker je bila tiste dni v Zadnjici še prava zima in okoli hiše še kar nekaj snega.
Ob poti so rasli taki in drugačni gozdni sadeži, zato smo veselo paberkovali po gozdu in nekaj malega pojedli sproti in nekaj več shranili za domov.
Ker do vrha hriba, bolj griča, ni bilo ne daleč, ne visoko, smo hodili počasi, da bi dlje trajalo in se vmes pomenkovali o tem in onem. Mestoma je bila pot nesramno strma in tam so bile po drevju ob poti napeljane jeklenice v pomoč pri vzponu in še bolj pri sestopu. Kako bi bilo, če bi bila pot blatna, raje nisem pomislil.
Ker je na vrhu kar nekaj anten, smo se za počitek odločili malce vstran in nekaj nižje, na travnatem hrbtu z imenitnim pogledom na Staro Goro (Castelmonte). Med počitkom sva obudila spomin na soboto teden prej, ko sva se po potepu v Čedadu ustavila tudi tam.
Sestopili smo po drugi poti, deloma po cesti, in si vmes ogledali še razvaline gradu Gronumbergo.
V dolino smo prišli (skoraj) na drugi strani hriba, zato smo morali do vasi tudi nekaj malega po glavni cesti in nekaj več po vzporedni peš poti.
Domov grede smo se zapeljali še malo naokoli, se malce razgledali glede naslednjih potepov, nakupili jabolka in popili kofe ter se prešerne volje vrnili v Zadnjico še za dne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar