MALI TRAVEN , nedelja 10.4.2016
Po deževni noči se je obetal sončen in topel dan, zato smo se židane volje odpravili na pot. Čeravno nas je bilo šest bi do Svetega Kvirika zmogli z enim vozilom, saj princeska običajno potuje v svojem boksu, princ, Tobi po imenu, pa v naročju. A smo vseeno odpotovali z dvema, saj so oni trije za potem imeli drugačne načrte kot mi.
Od Svetega Kvirika smo se odpravili v smeri Gračišča in eni bližje in drugi ne prav blizu kolovoza pričeli z nabiranjem špargljev. Vmes smo se pomenkovali o tem in onem, ko smo pohajali bližje drug drugemu in premišljevali o tem in onem vsak zase, ko smo se porazgubili po kraški planoti.
Tudi pasji del naše odprave je vidno užival, čeravno so jima bili šparglji kaj malo mar.
 |
| Foto: T.M. |
Ko se nam je zazdelo, da smo se sprehodili dovolj daleč in ko je bilo nabranih sadežev obilo, smo se odpravili nazaj. Kasneje, ko sem pokukal na zemljevid, bi dejal, da smo zmogli skoraj nad Lukine, dlje do Vele Griže mislim, da ne ; ali je bilo temu res tako pa bomo zagotovo vedeli, če oziroma ko bomo nekoč prehodili vso pot do Gračišča in se, recimo, vrnili preko Movraža. Na izhodišču so se naše poti razšle, saj smo se mi trije odpeljali proti Smokvici in oni trije kdo bi vedel kam.
Ko smo prispeli v Smokvico je bila prva stvar, ki nama je padla v oko v roza barvo ometan bivalni del obnovljene Bržanove domačije.
Mimo cerkve smo se po zeleni učni poti odpravili v breg in po kar strmem pobočju zmogli do grebena Kuk - Lačna, s katerega so se nam ponujali čudoviti razgledi na malodane vse strani neba.
Pot nas je povedla do jame Špilja, ki je pravzaprav kratek rov skozi skalni rob, tam pa smo zaključili s potepom in se odpravili nazaj proti Smokvici.
Da smo tudi tekom tega potepanja nabirali šparglje in da jih ni bilo prav malo, se razume samo po sebi.
Za zaključek nad prijetnega dne sva se po ogledu vasice povzpela še na cerkveni turn, od koder sva se razgledala po Smokavski vali, pred odhodom proti domu pa smo še prijetno poklepetali s starejšim domačinom o življenju v vasi pred davnimi časi, ko je tam vrvelo od življenja in je bila šola polna otrok, ko so se visoko nad vasjo raztezali vinogradi in je bilo okoli vasi vse polno oljčnikov. Potem pa so se zaradi tega in onega ljudje razselili po svetu, domačije so opustele, pričele propadati, tako da se danes marsikatera seseda sama vase, vinograde in oljčnike pa je dodobra preraslo grmičevje.
Roza barva, v katero je ometana domačija, pa je spomeniškega varstva delo, nama je povedal ; domačini, tudi tisti najstarejši, take barve v vasi ne pomnijo. Hm ?!
Domov smo se vračali po drugi poti in za slovo od prelestnega dne na obali doživeli prečudovit sončni zahod.
 |
| Foto:T.M. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar