Zoncolan (kolesarjenje)

Veliki traven, petek 20.5.2022

Med minulim kolesarskim potepom sem si v Ovaru ogledal spominsko obeležje Gira d'Italia, ki je tod potekal lani. Vzpon na Zoncolan velja za enega najtežjih vseh Girov do sedaj. Prešinilo me je, da bi se ga lotil tudi sam, ob kavi sem kar dolgo tuhtal o tem. Nekaj klancev sem že prevozil, kar dolgih in strmih, Robidišče, Kolovrat in Šentviška planota, recimo, morebiti bi počasi zmogel tudi tega. Potem sem se spomnil, da imam doma knjigo, v kateri so opisani vsi tako ali drugače znameniti kolesarski vzponi v Evropi in da je v njej tudi Zoncolan. Doma sem vzel knjigo v roke, sedel za računalnik in nekje sredi tedna že vedel, da poskusiti ni greh. Tri ceste vodijo na prelaz, najlažja, za katero sem se odločil tudi sam, gre gor iz Sutria, tista iz Priole, ki ni daleč od moje, pa naj bi bila celo težja oziroma strmejša od tiste iz Ovara. "Konec tedna bo tam zagotovo gneča, ne samo na cesti, tudi na hribu," sem razmišljal med tednom in se zato na pot odpravil v petek.

Jutro v Sutriu je bilo prijetno toplo in sončno, kot naročeno za moj potep. Mimogrede sem pripravil vse potrebno, sedel na kolo in se odpeljal novi dogodivščini naproti. Do odcepa za Zoncolan sem se razmigal, potem pa z zmernim tempom zapeljal v klanec, ki se je končal šele na prelazu. Do velikega parkirišča na smučišču je bila cesta široka, klanci pa povsem znosni, čeravno sem se moral kar pomujati, da sem pribrcal do gor. Od tam do vrh prelaza, dobre tri kilometre naprej, pa je bila cesta precej ožja in mestoma nesramno strma. S prvim res hudim klancem sem še opravil, po krajšem položnejšem delu pa je sledil še strmejši, katerega sem hočeš nočeš moral opraviti peš. Sile ni bilo, višje sem spet sedel na kolo in se trudil v breg, ki je bil preklemansko strm. Nekaj časa je še šlo, ko pa sem nedaleč naprej in nekaj višje že videl prelaz, me je zmanjkalo in v zadnji klanec sem spet porival bicikel. Kar hitro sem opravil z njim in ko sem prisopihal do vrha, sem se z veseljem zleknil na trave poleg kolesarskega spomenika. Kar smejalo se mi je od vsega lepega, četudi sem moral malce peš. Da sem se za potep odločil v petek, se je pokazalo kot imenitna odločitev. Prometa je bilo bore malo, sem ter tja kak avto ali motor, na prelazu sem kake pol ure celo užival v samoti.

Po počitku in okrepčilu sem se lotil spusta. Do parkirišča, kjer je tudi gostilna, sem imel nekajkrat občutek, kot da sem zapeljal v prepad, tako strmo je šlo navzdol. Kaj takega še nisem vozil, šele dol grede sem popolnoma dojel strmino, nič čudnega, da sem z njo gor grede opravil peš. V gostilni sem poskrbel še za žejo, pijače sem imel premalo s seboj, potem pa je sledil najlepši del ture. Če sem moral od prelaza do gostilne večinoma zavirati, klanci so bili res strmi, je bila cesta od tod do doline kot naročena za brezskrbno drvenje. Široka, pregledna, le v "S" ovinkih sem moral malce popaziti, da ni kdo pripeljal nasproti. Nad Sutriom sem zavil na drugo cesto, tisto, ki pelje proti Prioli, in tako do avta naredil še krog skozi vasico.

Zbogom Cathy,

hvala za nešteto čudovitih trenutkov ...      

                                The Roadrunners Crazy Cathy

                                                 2005 - 2022 

v spomin... (klikni za ogled)

Kadar se v prah povrne kak zemljan,

ne po zaslugah, le po rodu znan,

takrat na moč potrudi se kipar, da slava mrtvega blesti se z žar,

da sploh ne bereš v glosi slikoviti kaj bil je, temveč kaj bi moral biti.

A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,

ki prvi te pričaka, prvi brani,

ki v tvojem srcu svoje ima srce,

ki srečen je, če zate v ogenj sme,

ta gre v pozabo, ker mu ne prizna

Bog duše, ki na svetu jo ima;

medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,

lahko s kesanjem upa na nebesa.

O, človek, bedna enodnevna muha,

ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!

Kdor te spozna, te s studom zapusti,

ti grudica izprijene prsti.

Prijateljstvo ti je le goljufija,

ljubezen – strast, smehljaj – hipokrizija.

Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramoval!

Kdor pred to žaro si postal – odidi!

ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;

prijatelju v spomin ta grob stoji;

le enega imel sem – tu leži.

***********************************************************************************************

When some proud son of man returns to earth,

unknown to glory, but upheld by birth,

the sculptor’s art exhausts the pomp of woe,

and storied urns record who rest below.

When all is done, upon the tomb is seen,

not what he was, but what he should have been.

But the poor dog, in life the firmest friend,

the first to welcome, foremost to defend,

whose honest heart is still his master’s own,

who labours, fights, lives, breathes for him alone,

unhonour’d falls, unnoticed all his worth,

denied in heaven the soul he held on earth.

While man, vain insect!  hopes to be forgiven,

and claims himself a sole exclusive heaven.

Oh man! thou feeble tenant of an hour,

debased by slavery, or corrupt by power,

who knows thee well must quit thee with disgust,

degraded mass of animated dust!

Thy love is lust, thy friendship all a cheat,

thy smiles hypocrisy, thy words deceit!

by nature vile, ennobled but by name,

each kindred brute might bid thee blush for shame.

Ye! who perchance behold this simple urn,

pass on — it honours none you wish to mourn:

to mark a friend’s remains these stones arise;

I never knew but one, — and here he lies.

A Memorial to Boatswain
by
Lord Byron
Newstead Abbey, November 30, 1808.

Tolmeč (Tolmezzo)-piccolo lago di Villa Santina-Ovaro (kolesarjenje)

Veliki traven, nedelja 15.5.2022

Med nedavnim kolesarjenjem ob italijanski obali sem se spomnil, da sem v karnijskih vasicah sem ter tja naletel na kolesarsko stezo, umaknjeno od glavne prometnice. Bodisi sem po njej začel in končal potep, bodisi sem jo med potepom prečkal, včasih pa sem jo samo za hip uzrl iz avta. Doma mi je Google ponudil kup zanimih predlogov, težko se je bilo odločiti, kam naj se odpravim. Kolesarski potep od Tolmeča do Ovara sem med drugim izbral tudi zato, ker se iz Ovara ena od cest nadaljuje proti Zoncolanu, ki me kot kolesarski cilj vsekakor mika.

Na Via Giovanni Gortani v Tolmeču je veliko pakirišče, brezplačno seveda, do kolesarske steze, ki pelje mimo Ville Santine do Ovara, je samo nekaj deset metrov. Jutro je bilo jasno in toplo, zlahka sem začel v kratkih rokavih, ne da bi me skrbelo, da mi bo hladno. Pod bližnjim mostom sem udel kolesarsko stezo, onstran njega zavil levo in ob Tilmentu nadaljeval po "ciclovia Carnia-FVG 8". Do Invillina je "ciclovia" speljana bolj ali manj ob Tilmentu, katerega se zaradi nasipov, ki varujejo pred poplavami, sicer ne vidi, kmalu za naseljem pa pri lični cerkvici Madonna del Ponte zavije proti Villa Santini in se po dolini Val Degano nadaljuje vse do Ovara, kjer se konča.

Pred cerkvico sem našel krasen kotiček, kot ustvarjen za počitek. Tam sem si pošteno privezal dušo, res dolgo je trajalo, da sem snedel dobršen del dobrot, ki sem jih imel v nahrbtniku. Zadnje čase sem navajen, kadar se potepam v Italiji, doma pač ne, da zjutraj spotoma nabavim malico. Črna francoska štručka in rogljiček, običajno še topla, nekaj rezin mortadele s pistacijo ali Wolfovega pršuta, košček kozjega ali ovčjega sira, včasih banana za desert. Čudno, da sem na biciklu pogosto lačen, v gorah pa skoraj nikoli. 

Po počitku in okrepčilu sem kmalu pripeljal do umetnega jezerca v bližini Villa Santine, ki se mi je zdel bolj podoben ribniku. Morda tudi zato,ker je bilo na obali kar nekaj ribičev. Tod nekje se je "ciclovia" pričela rahlo dvigati, ni kaj, Ovaro je nekaj sto metrov višje od Tolmeča. Pred Chiassisom sem moral preko glavne ceste, zatem me je čakal najstrmejši del poti, vrh klanca pa sem v daljavi zagledal Ovaro. Čeravno je bil videti kar daleč, sem kaj hitro zmogel do tam. Nekaj kilometrov makadama in daljši, za silo razsvetljen tunel, sta bila prijetna popestritev asfaltni kolesarski stezi. V Ovaru sem se ustavil na začetku strme ceste na Zoncolan, sloveče kot ena najtežjih etap vseh Girov d'Italia, in si zatem v bližnjem lokalu privoščil machiatto in Coca&Colo. Tudi te sorte razvajanj si na laškem vse pogosteje privoščim, naj si bom peš ali na biciklu.

Povratek, skoraj sem napisal sestop, sem opravil po taisti poti, saj mi alternativa po glavni cesti ni dišala. Morda nekoč pribrcam na Zoncolan in od tam nadaljujem na drugo stran, v Sutrio, od koder bi imel potem še 16 kilometrov do Tolmeča.

Tako kot med peš potepi ves čas premišljujem o vsem mogočem, je tudi na biciklu. Danes sem kar nekaj časa namenil premišljevanju o podobnosti turne smuke in kolesarjenja. Vsaj kolesarjenja v breg, recimo na kak prelaz. V obeh primerih, smuškem in kolesarskem, velja, da bolj kot se potrudiš, več imaš od "spusta". Višje kot ti znese, tudi dlje, več bo smuke ali drvenja na biciklu dol grede. 

Makadama sem se med minulimi potepi dodobra navadil, tudi privadil, zato je navzdol letelo kot za stavo, kamenje je ponekod kar frčalo izpod koles. Ko sem pripeljal do nekakšnega šotora, počivališča, sem se spomnil, da imam v nahrbtniku še nekaj hrane, zato sem si privoščil še tretji počitek. Naprej do Tolmeča je šlo res hitro, ne samo po klancu navzdol, tudi po ravnem sem gonil kot za stavo. Žal je bila struga Tilmenta skoraj suha, nobenega tolmunčka, kjer bi se dalo namočiti, zato sem idejo o krajšem sončenju in čofotanju prestavil na enega od prihodnjih potepov.

Prvo kolesarjenje v Karniji me je navdušilo, kup idej se je porodilo, takšne in drugačne sorte. Zna biti, da bom v te kraje kdaj odpotoval z bicklom na strehi avta, četudi se bom peš odpravil na kak vršac. Do marsikatere malge ali rifugia vodijo makadamske ceste, po katerih z avtom ne smeš, z biciklom pač. Čemu si torej ne bi sem ter tja privoščil bike&hike...

-> posnetek prevožene poti