Tolmeč (Tolmezzo)-piccolo lago di Villa Santina-Ovaro (kolesarjenje)

Veliki traven, nedelja 15.5.2022

Med nedavnim kolesarjenjem ob italijanski obali sem se spomnil, da sem v karnijskih vasicah sem ter tja naletel na kolesarsko stezo, umaknjeno od glavne prometnice. Bodisi sem po njej začel in končal potep, bodisi sem jo med potepom prečkal, včasih pa sem jo samo za hip uzrl iz avta. Doma mi je Google ponudil kup zanimih predlogov, težko se je bilo odločiti, kam naj se odpravim. Kolesarski potep od Tolmeča do Ovara sem med drugim izbral tudi zato, ker se iz Ovara ena od cest nadaljuje proti Zoncolanu, ki me kot kolesarski cilj vsekakor mika.

Na Via Giovanni Gortani v Tolmeču je veliko pakirišče, brezplačno seveda, do kolesarske steze, ki pelje mimo Ville Santine do Ovara, je samo nekaj deset metrov. Jutro je bilo jasno in toplo, zlahka sem začel v kratkih rokavih, ne da bi me skrbelo, da mi bo hladno. Pod bližnjim mostom sem udel kolesarsko stezo, onstran njega zavil levo in ob Tilmentu nadaljeval po "ciclovia Carnia-FVG 8". Do Invillina je "ciclovia" speljana bolj ali manj ob Tilmentu, katerega se zaradi nasipov, ki varujejo pred poplavami, sicer ne vidi, kmalu za naseljem pa pri lični cerkvici Madonna del Ponte zavije proti Villa Santini in se po dolini Val Degano nadaljuje vse do Ovara, kjer se konča.

Pred cerkvico sem našel krasen kotiček, kot ustvarjen za počitek. Tam sem si pošteno privezal dušo, res dolgo je trajalo, da sem snedel dobršen del dobrot, ki sem jih imel v nahrbtniku. Zadnje čase sem navajen, kadar se potepam v Italiji, doma pač ne, da zjutraj spotoma nabavim malico. Črna francoska štručka in rogljiček, običajno še topla, nekaj rezin mortadele s pistacijo ali Wolfovega pršuta, košček kozjega ali ovčjega sira, včasih banana za desert. Čudno, da sem na biciklu pogosto lačen, v gorah pa skoraj nikoli. 

Po počitku in okrepčilu sem kmalu pripeljal do umetnega jezerca v bližini Villa Santine, ki se mi je zdel bolj podoben ribniku. Morda tudi zato,ker je bilo na obali kar nekaj ribičev. Tod nekje se je "ciclovia" pričela rahlo dvigati, ni kaj, Ovaro je nekaj sto metrov višje od Tolmeča. Pred Chiassisom sem moral preko glavne ceste, zatem me je čakal najstrmejši del poti, vrh klanca pa sem v daljavi zagledal Ovaro. Čeravno je bil videti kar daleč, sem kaj hitro zmogel do tam. Nekaj kilometrov makadama in daljši, za silo razsvetljen tunel, sta bila prijetna popestritev asfaltni kolesarski stezi. V Ovaru sem se ustavil na začetku strme ceste na Zoncolan, sloveče kot ena najtežjih etap vseh Girov d'Italia, in si zatem v bližnjem lokalu privoščil machiatto in Coca&Colo. Tudi te sorte razvajanj si na laškem vse pogosteje privoščim, naj si bom peš ali na biciklu.

Povratek, skoraj sem napisal sestop, sem opravil po taisti poti, saj mi alternativa po glavni cesti ni dišala. Morda nekoč pribrcam na Zoncolan in od tam nadaljujem na drugo stran, v Sutrio, od koder bi imel potem še 16 kilometrov do Tolmeča.

Tako kot med peš potepi ves čas premišljujem o vsem mogočem, je tudi na biciklu. Danes sem kar nekaj časa namenil premišljevanju o podobnosti turne smuke in kolesarjenja. Vsaj kolesarjenja v breg, recimo na kak prelaz. V obeh primerih, smuškem in kolesarskem, velja, da bolj kot se potrudiš, več imaš od "spusta". Višje kot ti znese, tudi dlje, več bo smuke ali drvenja na biciklu dol grede. 

Makadama sem se med minulimi potepi dodobra navadil, tudi privadil, zato je navzdol letelo kot za stavo, kamenje je ponekod kar frčalo izpod koles. Ko sem pripeljal do nekakšnega šotora, počivališča, sem se spomnil, da imam v nahrbtniku še nekaj hrane, zato sem si privoščil še tretji počitek. Naprej do Tolmeča je šlo res hitro, ne samo po klancu navzdol, tudi po ravnem sem gonil kot za stavo. Žal je bila struga Tilmenta skoraj suha, nobenega tolmunčka, kjer bi se dalo namočiti, zato sem idejo o krajšem sončenju in čofotanju prestavil na enega od prihodnjih potepov.

Prvo kolesarjenje v Karniji me je navdušilo, kup idej se je porodilo, takšne in drugačne sorte. Zna biti, da bom v te kraje kdaj odpotoval z bicklom na strehi avta, četudi se bom peš odpravil na kak vršac. Do marsikatere malge ali rifugia vodijo makadamske ceste, po katerih z avtom ne smeš, z biciklom pač. Čemu si torej ne bi sem ter tja privoščil bike&hike...

-> posnetek prevožene poti