Zoncolan (kolesarjenje)

Veliki traven, petek 20.5.2022

Med minulim kolesarskim potepom sem si v Ovaru ogledal spominsko obeležje Gira d'Italia, ki je tod potekal lani. Vzpon na Zoncolan velja za enega najtežjih vseh Girov do sedaj. Prešinilo me je, da bi se ga lotil tudi sam, ob kavi sem kar dolgo tuhtal o tem. Nekaj klancev sem že prevozil, kar dolgih in strmih, Robidišče, Kolovrat in Šentviška planota, recimo, morebiti bi počasi zmogel tudi tega. Potem sem se spomnil, da imam doma knjigo, v kateri so opisani vsi tako ali drugače znameniti kolesarski vzponi v Evropi in da je v njej tudi Zoncolan. Doma sem vzel knjigo v roke, sedel za računalnik in nekje sredi tedna že vedel, da poskusiti ni greh. Tri ceste vodijo na prelaz, najlažja, za katero sem se odločil tudi sam, gre gor iz Sutria, tista iz Priole, ki ni daleč od moje, pa naj bi bila celo težja oziroma strmejša od tiste iz Ovara. "Konec tedna bo tam zagotovo gneča, ne samo na cesti, tudi na hribu," sem razmišljal med tednom in se zato na pot odpravil v petek.

Jutro v Sutriu je bilo prijetno toplo in sončno, kot naročeno za moj potep. Mimogrede sem pripravil vse potrebno, sedel na kolo in se odpeljal novi dogodivščini naproti. Do odcepa za Zoncolan sem se razmigal, potem pa z zmernim tempom zapeljal v klanec, ki se je končal šele na prelazu. Do velikega parkirišča na smučišču je bila cesta široka, klanci pa povsem znosni, čeravno sem se moral kar pomujati, da sem pribrcal do gor. Od tam do vrh prelaza, dobre tri kilometre naprej, pa je bila cesta precej ožja in mestoma nesramno strma. S prvim res hudim klancem sem še opravil, po krajšem položnejšem delu pa je sledil še strmejši, katerega sem hočeš nočeš moral opraviti peš. Sile ni bilo, višje sem spet sedel na kolo in se trudil v breg, ki je bil preklemansko strm. Nekaj časa je še šlo, ko pa sem nedaleč naprej in nekaj višje že videl prelaz, me je zmanjkalo in v zadnji klanec sem spet porival bicikel. Kar hitro sem opravil z njim in ko sem prisopihal do vrha, sem se z veseljem zleknil na trave poleg kolesarskega spomenika. Kar smejalo se mi je od vsega lepega, četudi sem moral malce peš. Da sem se za potep odločil v petek, se je pokazalo kot imenitna odločitev. Prometa je bilo bore malo, sem ter tja kak avto ali motor, na prelazu sem kake pol ure celo užival v samoti.

Po počitku in okrepčilu sem se lotil spusta. Do parkirišča, kjer je tudi gostilna, sem imel nekajkrat občutek, kot da sem zapeljal v prepad, tako strmo je šlo navzdol. Kaj takega še nisem vozil, šele dol grede sem popolnoma dojel strmino, nič čudnega, da sem z njo gor grede opravil peš. V gostilni sem poskrbel še za žejo, pijače sem imel premalo s seboj, potem pa je sledil najlepši del ture. Če sem moral od prelaza do gostilne večinoma zavirati, klanci so bili res strmi, je bila cesta od tod do doline kot naročena za brezskrbno drvenje. Široka, pregledna, le v "S" ovinkih sem moral malce popaziti, da ni kdo pripeljal nasproti. Nad Sutriom sem zavil na drugo cesto, tisto, ki pelje proti Prioli, in tako do avta naredil še krog skozi vasico.