Rožnik, petek 3.6.2022
Kdo bi si mislil, da je že tri mesece tega, kar sva bila na Viševniku. Sprva sva razmišljala o gorah nad Trento, potem o tistih nad gornjesavsko dolino, se vmes spomnila še na to ali ono, na koncu pa se mi je utrnil Ojstrnik. Nekajkrat sem ga že obiskal, vedno je bilo imenitno, in ker prijateljica tam še ni bila, sva bila mimogrede zmenjena. Kar zgodaj sva se odpeljala iz prestolnice, saj so obetali visoke temperature tudi v gorah, prav tako naj bi bile popoldanske plohe in nevihte kmalu po poldnevu precej verjetne.
Pas jutranje megle se je začel kmalu nad parkiriščem, nad njo pa se je čutilo žarko sonce, jutro je bilo precej toplo. Med prijetnim klepetom nama je šla pot hitro izpod nog in kaj kmalu sva zmogla do sedla, kjer je meja z Avstrijo. Pričakoval sem, da se nama bo nekaj višje prikazala kapelica Marije Snežne, a je bila megla tolikanj trdovratna, da sva jo uzrla šele, ko sva prišla nekaj deset metrov pred njo. Če sem bil nekaj nižje zaradi megle malček razočaran, sem je bil tod vesel, saj se je kapelica, obsijana s soncem, dobesedno bleščala pred nama. En poseben kraj je tod, kjer stoji kapelica, vedno me prevzame nekakšen spokojen, pomirjajoč občutek, ko pridem sem. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Pozvonil sem za srečo, recimo temu tako, prijateljica takisto, ogledala sva si notranjost in se razgledala na Julijce onkraj doline, tudi na najin hrib in Bistriško planino pod njim, potem pa stopila naprej.
Že tako prijetno razpoložena in vesela lepega dne v gorah, sva tod postala še bolj židane volje, saj se je megla razkadila, pred planino pa sva se pričela srečevati z živalmi, ki so tu gori na paši. Prvo sva se srečala s kravami in telički, kmalu zatem s konji in žrebički, pred gostiščem pa naju je pozdravilo še nekaj kozličkov. In prijazen psiček. Pravi živalski vrt. Poklepetala sva s parom, ki je prišel iz gostišča, znala sta nekaj malega slovensko, tudi o tem, kolikšna je cestnina do planine. "Nič ni potrebno plačati," je rekla gospa, jaz pa ji skoraj nisem verjel, z ozirom na to, kako je pri nas.
Stopila sva nad lične hišice na planini, nekaj njih je zagotovo počitniških, in nadaljevala proti vrhu. Višje sva prišla med rušje, pot je postala strmejša in ni trajalo dolgo, že sva stala na vzhodnem vrhu poleg velikega križa. Nekaj besed je bilo dovolj, da sva se zmenila za počitek na glavnem vrhu nekaj naprej. Še malce sem ter tja, pozdrav planincu, ki nama je prišel naproti in že sva sedla k počitku. Po sendviču so prijale briške češnje, ki sva jih imela s seboj, nekako sva se navadila, da vzameva sadje s seboj, kadar se kam skupaj odpraviva. Včasih ananas, včasih lubenico, tudi grozdje je že bilo, češnje so bile danes prvič.
Sestop sva opravila po drugi poti, mimo velikega bunkerja na vrhu. Na planini sva si še enkrat privoščila bližnje srečanje z živalmi, še posebej prikupni so bili žrebički, ki so spali zleknjeni na tleh.
Kosilo sva si obetala v koči Nordio-Deffar, zato sva sestopila v tisto smer. Do koče sva srečala kar nekaj njih, ki so imeli s seboj pasjo družbo, prav vsake pasje duše sem bil še kako vesel in brez vsaj mimobežnega božanja ni šlo. V koči nama je prijazna gospa razložila kaj nama lahko ponudi, kar težko se je bilo odločiti, kaj bova prigriznila. Pašta nama je še najbolj zadišala, ko sva jo snedla, sva si bila edina, da je bila res okusna.
Od koče do avta ni bilo daleč, recimo ravno prav, da se je kosilce poleglo in nama je zadišal sladoled, katerega sva polizala v Trbižu.
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar