Monte Paularo (kolesarjenje+peš)

Rožnik, sobota 4.6.2022

Med razgledovanji z vrhov se mi sem ter tja porodi kaka bolj ali manj imenitna ideja. Nekaj njih prej ali slej udejanim, nekaj pa jih utone v pozabo, še preden se vrnem s ture. Vrh Zoncolana sem se razgledoval tudi proti Dimonu in Paularu, se med razgledovanjem spomnil ceste, ki pripelje visoko pod Paularo in pomislil, čemu se ne bi gor odpravil z biciklom...

Kar nekaj vozil je že bilo na parkirišču pri Castello di Valdaier, nič čudnega, saj se je obetal krasen sončen dan. Počasi, precej lenobno sem se pripravil na potep, premišljujoč, kako mi bo šlo po bolj ali manj strmi cesti navkreber. 

Asfalta na začetku sem bil kar vesel, tam sem se ogrel in ujel pravšnji tempo. Čim sem pripeljal na makadam, sem preklopil v "avtopilota" in nadaljeval podobno kot na turnih smučeh-"leva, desna, leva, desna,..." Cesta je bila vsled nočnega dežja mokra, ponekod tudi razmočena, tam sem moral paziti, da se mi zaradi mehke podlage zadnje kolo ni pričelo vgrezati vanjo. Višje, nad gozdno mejo, je sonce že opravilo svoje, tam je bil makadam že skoraj suh. Sem ter tja sem moral popaziti zaradi grobega šodra, večinoma pa je bila cesta dokaj gladka in utrjena, tako da mi je šlo kolesarjenje dobro izpod nog in mi je bilo v precejšnje veselje. Po nekaj serpentinah sem nedaleč naprej zagledal leseno ograjo ob cestišču, kar je pomenilo, da bom tam za ovinkom zagledal jezerce in vrh Paulara. Strmina ni popustila vse do konca ceste, tam sem na edini kovinski drog, ki sem ga našel, priklenil kolo in pot proti vrhu nadaljeval peš. Kot bi mignil sem bil zgoraj, se tam temeljito razgledal, pozdravil dve dekleti, naredil nekaj posnetkov in že bil na poti navzdol. Zapeljal sem se do planine nad jezerom in tam na travah poiskal razgleden kotiček, kjer sem si privoščil daljši počitek. Kar smejalo se mi je, tako fino se mi je zdelo vse skupaj. 

Spust sem opravil hitreje, kot sem gor grede menil, da ga bom. Navkljub sem ter tja bolj grobi podlagi je cesta dopuščala dokajšnjo hitrost, kamenje je skoraj frčalo izpod koles. Če se spomnim začetkov, prvih spustov bodisi na asfaltu, bodisi na makadamu, sem prepričan, da sedaj brzim navzdol vsaj pol hitreje. Čim sem pripeljal na asfalt, sem še pospešil. Šele pri avtu sem pomislil, da bi mi kaj lahko kdo pripeljal nasproti...

Domov grede se mi je utrnilo še kar nekaj idej, kjer bi šlo z biciklom visoko pod vrh, takisto sem se spomnil na nekaj njih, kjer bom namesto bicikla s seboj vzel štrik in čelado. 

-> posnetek prevožene poti (in peš vzpona na vrh)