Triglav iz Zadnjice (nočni vzpon)

Rožnik, petek-sobota 24. in 25.6.2022

Šlo je seveda za enodnevno turo. Zaradi dolžine in precejšnje višinske razlike, predvsem pa zato, ker sva jo želela opraviti ponoči, sva začela v petek in končala v soboto. Pri Kopiščarju sva popila kofe, se posladkala s pecivom, ter ob 21.45h vzela pot pod noge. Recimo, da sva se na turo odpravila po večerji in se z nje vrnila na kosilo. 

Med turo na Špik sva se menila o tem in onem, kar prijateljica omeni, da bi bilo lepo doživeti sončni vzhod vrh Triglava. Ideja mi je bila všeč, mimogrede sva bila zmenjena. V gorah sem doživel vrsto sončnih vzhodov, tako doma, kot na tujem, ne samo v Evropi, tudi v Južni Ameriki in Iranu. Običajno sem sončni vzhod doživel med vzponom na goro, da bi prav na vrhu čakal nanj, se ne spomnim. Čemu torej ne, sem si mislil, in se spomnil besed Iva Volariča Fea (Buldožer): "Najlepša jutra so zjutraj."

Hitro sva ujela korak, pot nama je šla dobro izpod nog. Podnevi opazuješ okoliške gore, spremljaš, kako je izhodišče vse nižje in nižje, če je potrebno poplezati, imaš pregled na terenom. Ponoči je vse drugače. Vidiš nekaj metrov pred seboj, levo in desno je tema, če imaš srečo, nekje visoko vidiš nebroj zvezd, morda tudi mesec.

Od vseh poti na Triglav se mi je zdela pot iz Zadnjice mimo Doliča najprimernejša za nočno turo. Udobna mulatjera visoko pod vrh, potem pa sorazmerno nezahteven in dokaj kratek zavarovan vršni del. Ker prijateljica tod še ni hodila in ker imam žlahto v dolini, sva se strinjala, da boljšega izhodišča in poti skorajda ne bi mogla najti.

Do odcepa za Komar sva zmogla kar hitro, tam nekje je pričelo pihati. Nekaj višje sva prišla do snežnega zameta, ki je segal visoko nad glavo in onemogočal nadaljevanje po mulatjeri. Zev med steno in snegom je bila preozka, da bi se splazil skozi, sneg pa pretrd, da bi šlo varno po njem. Po šodru sva se spustila do položnejšega terena in po njem varno prečila snežišče. Veter se je z višino stopnjeval, na razpotju Triglav-Dolič je kar zabučalo v robeh. Podvizala sva se do zaprte koče, tam našla zavetrn kotiček in se topleje odela. Tudi nekaj okrepčila nama je prav prišlo.

Nadaljevanje do vršne strmine očaka je bilo naporno, ne toliko zaradi zahtevnosti terena, bolj zaradi nepreglednosti, tudi rahle meglice, ki so se podile na podih, so dodale svoje. Nekajkrat se nama je zgodilo, da nisva udela nadaljevanja poti, takrat sva se vrnila do zadnje markacije, včasih pa se nama je zdelo, da hodiva v krogu. Ni kaj, utrujenost, neprespanost in napor (dolžina, višina) so dodali svoje. Pod steno, pri  prvih klinih in jeklenicah, sva pospravila palice, tam sem že vedel, da je vrh skoraj na dosegu roke. Ta skoraj je potem trajal kar nekaj časa, noč ima pač svojo moč. Na vrh sva stopila skupaj z dnem.

Pristavila sva za čaj in si postregla z bogatim zajtrkom: mozzarela in paradižnik, polnozrnate štručke, sir, pršut, kuhana jajca, vroč češnjev čaj, banane... Izdatno sva se podprla, kaj se ne bi, po več kot dvatisočdvestometrskem vzponu. Nedolgo za nama je na vrh prišlo še kar nekaj njih in ob pol šestih se je že začelo. Trobenta in harmonika, ijanje in ojanje, dretje in petje, nazdravljanje s pločevinko hmeljevega napitka v roki.

Počakala sva na prve sončne žarke nad Karavankami, potem pa jadrno pobrala šila in kopita in se odpravila v dolino. Nama pač ni bilo ne do petja, še manj do dretja. Med sestopom sva se kar nekajkrat ustavila in ugotavljala, kako drugačen je svet podnevi. Nekaj bolj izpostavljenih mest gor grede sploh nisva opazila, prav tako ponoči nisva videla globokega prepada pod najinimi nogami. Na podih sva spet vzela palice v roke in ni trajalo dolgo, da sva ugotovila, čemu sva imela ponoči težave z razvedom. Poleg markirane poti je tod še kup stezic in stečin, tudi nekaj bližnjic, ni čudno, da sva včasih težko povezala markacije med seboj. Pri koči sva še enkrat počila, snedla, kar nama na vrhu ni zneslo, potem pa nadaljevala s sestopom. Utrujenost se je obema že kar poznala. Kdor hodi, se nahodi, tudi midva sva se, do Utra poti kar ni in ni bilo konec. Čim sva stopila na cesto, sva vedela, da se prijeten potep počasi končuje.

Navkljub precejšnji utrujenosti sva zmogla ovinek do Pinje, kjer sem z užitkom zaplaval v mrzlem tolmunu.

Justi in Vinko sta naju že čakala, po približno trinajstih urah sva bila tam, kjer sva začela. Sveže pečen kruh in domača jota, kot bi se nama prikazala Marija, ko sva sedla za mizo. Po obedu pa še kofe in pecivo ter prijeten  klepet, tudi o tem in onem, ne samo o gorah.

-> fotografije Triglav iz Zadnjice (nočni vzpon)