Špik

Rožnik, sobota 11.6.2022

Davno tega sva se s sošolcem iz srednje šole povzpela na Špik. To je bil čas, ko si se na turo pripravil z branjem tiskanih vodnikov in spremljanjem vremenske napovedi po radiu in televiziji, čas pred mobilno telefonijo in internetom. Včasih si doma povedal, kam se odpravljaš. Včasih si pustil listek v avtu, da bi vedeli kod te iskati, če bi se ti bog ne daj kaj slabega pripetilo. Od ture mi je še najbolj ostal v spominu Kačji graben in skoraj zaobljuba, da po njem nikoli in nikdar navzgor.

Deset let kasneje, leto gor ali dol, internet in mobilni telefon sta bila že domača, sem na to zaobljubo pozabil in Kačji graben prehodil navzgor, drugega mi ni preostalo, saj sva se s kolegom odpravila na Frdamane police. Krasen, sorazmerno zahteven vrh, je odtehtal muke, prestane med vzponom, če smem hojo navkreber po Kačjem grabnu imenovati muka. 

Danes, kakih dvajset let po Frdamanih policah, sem se s Kačjim grabnom srečal tretjič. Nikoli ne reci nikoli, že res, ampak močno se mi dozdeva, da je tokrat res bilo zadnjič in da sem zelo blizu tega, da smem reči nikoli več.

Po dolgem času sva se zdoma odpravila v temi (odmislimo zimski čas in kratek dan). Parkirišče je bilo z ozirom na zgodnjo uro pričakovano prazno, mimogrede sva bila pripravljena na potep in četrt čez peto sva stopila v breg. No, v breg ravno ne, kar nekaj časa sva jo drobila bolj kot ne po ravnem, preden se je pot pričela vzpenjati. Po približno uri hoda sva prisopihala do koče, kjer se je pravi vzpon pravzaprav šele pričel.

Zavila sva v gozd in sledila tistim, ki so se odpravili od koče pred nama. Jutro je bilo jasno, sveže, obetal se je krasen dan. Žal je ostalo pri obetih, saj se je ne prvič zgodilo, da je bilo vreme na gori precej drugačno od napovedi. Kakorkoli že, zatopljena v prijeten klepet sva v grapi za nekaj deset metrov falila markirano stezo in jo kaj hitro spet udela, zna biti, da sva bila še malce zaspana, saj sva vstala skoraj sredi noči. Onstran grape je pot postala strmejša, kmalu sva dohitela nekaj njih pred nama. Pozdrav, kratek klepet, nekaj posnetkov in že sva šibala naprej. No, šibala ravno nisva, sva pa imela soliden tempo, kar se je lepo videlo tudi po tem, da je bila Krnica kar hitro vse globlje pod nama. Sonce na to stran gore še ni posijalo, kar nama je bilo kar po godu. Nad gozdno mejo so se odprli prelestni razgledi, okoliške gore so se bleščale obsijane s soncem, žal pa so se nad  njimi že nabirale meglice in prvi beli oblački. Greben, za katerim se je videla Lipnica, je bil vse bližje. Tam sva se na kratko ustavila in odžejala, sam sem pohrustal še energijsko ploščico, saj sem od doma odšel na tešče. Zavarovani del sva zmogla s palicami v rokah, dvakrat, trikrat sva se potegnila za jeklenico in že sva bila čez. Še malo sem ter tja, tudi malce navzdol, in že sva bila pod vršno strmino. Tam sva si nadela čelado in pospravila palice, potem pa kar hitro opravila z vršnim delom. Ni trajalo dolgo in že sva sedla k počitku poleg znamenja na vrhu.  

Vreme se je do vrha še poslabšalo, vrhovi so se skrivali v oblakih, vel je hladen vetrc. Toplo sva se odela in si temeljito privezala dušo. Za povrh sva tokrat imela ananas. Še nekaj fotografij za spomin in že sva bila na poti v dolino.

Pod steno sva se malce dričala po snegu in malce krevsljala po trdem melišču, čim sva prišla do mehkejše podlage pa sva se kar odpeljala navzdol. Ko je bil šoder pri kraju sva na kratko posedela na mehkih travah, med počitkom pa opazovala mogočnega kozoroga na grebenu med Frdamanimi policami in Špikom. Kot da bi motril, kdo se potepa po njegovem kraljestvu.

O nadaljnem sestopu le toliko, da se je kar vlekel in vlekel, da so bile gladke skale spolzke in pokrite z listjem in da je bilo dejansko vse do ceste potrebno paziti na varen korak.

Kdor se trudi se utrudi, tudi midva sva se, kaj se ne bi po tako krasni turi. Pri avtu sva se malček očedila in preoblekla, potem pa odšla do bližnjega Mihovega doma nekaj pojest. Pustila sva si postreči z nadvse okusnimi sirovimi in orehovimi štruklji, katere sva zabelila z domačim jogurtom. Joj, kako je teknilo.

Do doma sva kot običajno rekla še kakšno o tem in onem, tudi o sončnem vzhodu, katerega imava namen nekega dne dočakati vrh gore...

-> fotografije Špik