sobota, 14. marec 2015

Monte Cumieli, Sella di Sant'Agnese, Forte di Monte Ercole, lago Minisini

Lahna sapica pihlja
skozi veje hoj zelenih,
na stezicah osamljenih
mislim nate, ljubica.


Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in, kar tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam.


                ( Dragotin Kette )

V petek sva zmogla še zadnjo od treh prvotno načrtovanih, tisto, za katero sem predvideval, da zna zaradi torkovega potepanja nad Zazidom počakati do jeseni. Je take vrste tura, da je eno dopoldne ali popoldne več kot dovolj, da jo opraviš in ker ni najbližje domu, ni napak, če si še kaj lepega za tisti dan omisliš.

Potovanje tja in nazaj je trajalo približno toliko časa, kot sva ga potrebovala za turo, vključno s počitki. Bilo je čudovito, vse troje, potovanje, potep in počitek.

Iz Ospedaletta ( Ospedâl Piçul  ) sva se zapeljala do konce ceste, tik pod utrdbo Monte Ercole, kjer sva pričela s potepom. 

Utrdbo, do katere sva prišla v nekaj minutah, sva si ogledala bolj površno. Prav v vsako zgradbo se nama ni dalo pokukati in prav na vrh utrdbe se nama tudi ni ljubilo stopiti. 




Raje sva nadaljevala po ozki cestici, kolovozu, mestoma tlakovanem, v smeri najinega hriba. Bilo je prijetno toplo in pot zelo razgledna, užitek je bilo hoditi v breg, zatopljen v spomine in razmišljanja.



Tlakovan kolovoz je višje prešel v makadam in kmalu zatem sva prispela do razpotja ; levo je šla pot na vrh hriba, desno pa v smeri sedla Sant'Agnese.


Prvo sva se povzpela na vrh, kjer ni ne križa, ne vpisne skrinjice z žigom. So le prekrasni razgledi in visoka suha trava, na in v kateri je čudovito ležati pod toplim soncem. Tudi midva sva. 




Potem sva se vrnila do razpotja in se po cesti spustila do sedla, kjer stoji nekaj hiš in cerkev Sant'Agnese. Čudovito in z okusom obnovljeno, počutila sva se kot v pravljici, ko sva si tam privoščila daljši počitek, med katerim sva se tudi okrepčala in odžejala.







V dolino sva vrnila po isti poti ; anello, katerega tako rada narediva, naju tokrat ni zamikal. Morda nekoč, ko se bova, če se bova, v te konce podala iz Pušje vasi ( Venzone, Vençon ).



Med sestopom sva uživala v razgledih, se nekajkrat zdrznila, ko je zašumelo v travi ob poti in se za konec sprehodila še ob jezercu Minisimi.



Kot sem na začetku zapisal, ni napak, če si zaradi krajše ture še kaj lepega za povrh omisliš. Midva sva si.


Domov sva potovala preko Predela in Vršiča, zato, da sva preživela čudovito popoldne in večer v Trenti. 

sreda, 11. marec 2015

Lipnik, Kavčič, Golič in Kojnik

Naši dnevi so le nekoliko daljši kot list, ki spomladi ozeleni in jeseni porumeni in oveni. 
Pa vendar ne štejejo dnevi, ki smo jih živeli, ampak globina. 

Pomembno je, kako smo živeli, ljubili in koliko src smo se dotaknili.
                

                                            ( Julia Doria )

Pogosto je med večerom in jutrom tako malo časa, da se še odpočiti ne zmorem dovolj, kaj šele, da bi se naspal. Nekako tako je bilo tudi tokrat, ko sem se v torek zjutraj precej dlje sestavljal skupaj, kot se običajno.

Ker nisva potovala na tuje in ker izbrana tura ni segla visoko, se nama ni kaj dosti mudilo, tako da sva s potjo pričela šele ob deseti in četrt. 

Pikica moja, ljuba Maja, obe turi, sobotna in današnja, sta bili namenjeni Nama. Z monte Jamo sem te želel presenetiti lani, med jesenskimi počitnicami, ko bi se na pot podala iz Trente. Z današnjo turo pa ravno ob tem času, takrat, ko bi uživala v podaljšanem koncu tedna v Piranu. Vem, da veš, da si bila z mano in vem, da veš, da sem ti nežno šepetal. 
Ne samo na teh dveh . . .

Pred leti sem tod že hodil, tako da mi je bila pot skozi vas, vse do razpotja nad železniško postajo, znana. 



Obema s princesko se je poznalo, da sva bila dan poprej na turi, saj je bil korak počasen, kot že dolgo ne. Zato sva že na razgledišču kmalu nad vasjo naredila prvi postanek in se malce odžejala. 


Potem je šlo kanček lažje, ko pa sva z očesom zmogla videti tudi križ vrh Lipnika, nama je korak stekel, kot sva vajena. Že malce pred vrhom so se nama obzorja odprla in vsa pot, katero sva namerava prehoditi tisti dan, je bila kot na dlani. Ker sem vedel da bo dolga, tudi naporna, sva se vrh Lipnika pošteno podprla in odžejala, preden sva nadaljevala s potepom. 




Do Kavčiča sva prišla hitreje, kot sem predvideval in to mi je dalo vedeti, da bova zmogla vse štiri. Tu se nisva kaj dosti zamudila, kar hitro sva odšla naprej proti Goliču. 


Pot do tja, do Goliča in potem naprej do Kojnika, je bila valovita, polna manjših vzponov in spustov. 




Na Goliču sva si spet privoščila daljši počitek, med katerim je princeska celo malce zadremala. Utrujenost od minulega dne se nama je obema poznala. Daljši počitek se nama je obrestoval, ker do Kojnika ni bilo ne tako blizu in še zdaleč ne tako po ravnem, kot je z Goliča kazalo. 








Na Kojniku, kjer sva z vrhovi zaključila in naju je čakal samo še sestop, sem bil verjetno jaz bolj zadovoljen kot princeska. Že dolgo sem si želel povezati vse vrhove v eno turo in ne tako davno nazaj, sem bil prepričan, da jih bova skupaj . . . 





S Kojnika v Zazid sva sestopila malce po svoje in malce po poti. 

Monticello - La Mont

Bistvo je očem nevidno. Če hočemo videti, moramo gledati s srcem.

                               ( Antoine de Saint - Exupery )

V petek zvečer sem izbiral med tremi turami, se v soboto zjutraj odločal med dvema in se v noči na nedeljo, ko je bila ena že za nama, odločil, da druga sledi v ponedeljek in da bo tretja počakala, ker bova v torek eno, dolgo pričakovano, kar v domačih krajih opravila.

Tako sva v ponedeljek zjutraj odpotovala v Možac ( Mueç / Moggio Udinese ), izhodišče za Monticello - La Mont. Vreme vse od Jesenic ni bilo skladno z napovedjo, sonce se je sramežljivo skrivalo za koprenastimi oblaki. Da bo tako ves dan, vse do Jesenic nazaj grede, nisem pričakoval. 



Začela sva v zgornjem koncu mesteca, na križišču cest Abazzia in Cjavecis, kjer je primerno parkirišče in kjer stoji panoramska tabla z zemljevidom ture. Da sva prišla ven iz naselja sva morala malce po asfaltu in betonu, potem pa ves ljubi dan uživala na mehkih gozdnih poteh. 



Malce počasneje kot običajno sva ubirala pot navkreber, zamišljena v vsak svoje misli. Vsaj videti je bilo tako. Stavolo Borghi je bil že precej pod nama, ko sva se odločila za počitek ; bolj iz navade kot iz potrebe. Snedla sva banano in se odžejala in tudi malce odpočila. V nadaljevanju je sledila dolga prečnica, ki naju je pripeljala do razpotja ; ena pot se je odcepila proti vrhu in druga spustila v dolino. Tisto za v dolino sva pustila za kasneje in se odpravila navzgor. Višje kot sva bila, razsežnejši so bili razgledi. Še dobro, da so bili oblaki visoko in sva lahko videla, kar se je videti dalo -  Chiavals, Zuc dal Bor, Creta Grauzaria . . .  





Kmalu sva uzrla križ na vrhu in malce kasneje že stala ob njem. Zaradi hladnega vetra se na vrhu nisva dolgo zadržala. 





Do razpotja sva se vrnila po isti poti, tam pa sestopila na drugo stran, do sedelca La Forca, kjer stoji lična kapelica. V kapelici sva malce posedela in se odžejala, potem pa stopila še tisto nekaj malega do doline. 




Tudi pot navzdol je bila mehka in udobna, nič manj od tiste, ki naju je vodila navzgor. Malo pred naseljem sva si še enkrat malce oddahnila na krasnem prostorčku ob vodi, skoraj pod mostičkom.




Ves ljubi dan sva bila sama, ne človek, ne žival, nama ni prekrižal poti. 

Mimogrede, Možac ima še eno lepo staro slovensko ime - Móžnica.