sreda, 11. marec 2015

Monticello - La Mont

Bistvo je očem nevidno. Če hočemo videti, moramo gledati s srcem.

                               ( Antoine de Saint - Exupery )

V petek zvečer sem izbiral med tremi turami, se v soboto zjutraj odločal med dvema in se v noči na nedeljo, ko je bila ena že za nama, odločil, da druga sledi v ponedeljek in da bo tretja počakala, ker bova v torek eno, dolgo pričakovano, kar v domačih krajih opravila.

Tako sva v ponedeljek zjutraj odpotovala v Možac ( Mueç / Moggio Udinese ), izhodišče za Monticello - La Mont. Vreme vse od Jesenic ni bilo skladno z napovedjo, sonce se je sramežljivo skrivalo za koprenastimi oblaki. Da bo tako ves dan, vse do Jesenic nazaj grede, nisem pričakoval. 



Začela sva v zgornjem koncu mesteca, na križišču cest Abazzia in Cjavecis, kjer je primerno parkirišče in kjer stoji panoramska tabla z zemljevidom ture. Da sva prišla ven iz naselja sva morala malce po asfaltu in betonu, potem pa ves ljubi dan uživala na mehkih gozdnih poteh. 



Malce počasneje kot običajno sva ubirala pot navkreber, zamišljena v vsak svoje misli. Vsaj videti je bilo tako. Stavolo Borghi je bil že precej pod nama, ko sva se odločila za počitek ; bolj iz navade kot iz potrebe. Snedla sva banano in se odžejala in tudi malce odpočila. V nadaljevanju je sledila dolga prečnica, ki naju je pripeljala do razpotja ; ena pot se je odcepila proti vrhu in druga spustila v dolino. Tisto za v dolino sva pustila za kasneje in se odpravila navzgor. Višje kot sva bila, razsežnejši so bili razgledi. Še dobro, da so bili oblaki visoko in sva lahko videla, kar se je videti dalo -  Chiavals, Zuc dal Bor, Creta Grauzaria . . .  





Kmalu sva uzrla križ na vrhu in malce kasneje že stala ob njem. Zaradi hladnega vetra se na vrhu nisva dolgo zadržala. 





Do razpotja sva se vrnila po isti poti, tam pa sestopila na drugo stran, do sedelca La Forca, kjer stoji lična kapelica. V kapelici sva malce posedela in se odžejala, potem pa stopila še tisto nekaj malega do doline. 




Tudi pot navzdol je bila mehka in udobna, nič manj od tiste, ki naju je vodila navzgor. Malo pred naseljem sva si še enkrat malce oddahnila na krasnem prostorčku ob vodi, skoraj pod mostičkom.




Ves ljubi dan sva bila sama, ne človek, ne žival, nama ni prekrižal poti. 

Mimogrede, Možac ima še eno lepo staro slovensko ime - Móžnica.

Ni komentarjev:

Objavite komentar