sreda, 11. marec 2015

Lipnik, Kavčič, Golič in Kojnik

Naši dnevi so le nekoliko daljši kot list, ki spomladi ozeleni in jeseni porumeni in oveni. 
Pa vendar ne štejejo dnevi, ki smo jih živeli, ampak globina. 

Pomembno je, kako smo živeli, ljubili in koliko src smo se dotaknili.
                

                                            ( Julia Doria )

Pogosto je med večerom in jutrom tako malo časa, da se še odpočiti ne zmorem dovolj, kaj šele, da bi se naspal. Nekako tako je bilo tudi tokrat, ko sem se v torek zjutraj precej dlje sestavljal skupaj, kot se običajno.

Ker nisva potovala na tuje in ker izbrana tura ni segla visoko, se nama ni kaj dosti mudilo, tako da sva s potjo pričela šele ob deseti in četrt. 

Pikica moja, ljuba Maja, obe turi, sobotna in današnja, sta bili namenjeni Nama. Z monte Jamo sem te želel presenetiti lani, med jesenskimi počitnicami, ko bi se na pot podala iz Trente. Z današnjo turo pa ravno ob tem času, takrat, ko bi uživala v podaljšanem koncu tedna v Piranu. Vem, da veš, da si bila z mano in vem, da veš, da sem ti nežno šepetal. 
Ne samo na teh dveh . . .

Pred leti sem tod že hodil, tako da mi je bila pot skozi vas, vse do razpotja nad železniško postajo, znana. 



Obema s princesko se je poznalo, da sva bila dan poprej na turi, saj je bil korak počasen, kot že dolgo ne. Zato sva že na razgledišču kmalu nad vasjo naredila prvi postanek in se malce odžejala. 


Potem je šlo kanček lažje, ko pa sva z očesom zmogla videti tudi križ vrh Lipnika, nama je korak stekel, kot sva vajena. Že malce pred vrhom so se nama obzorja odprla in vsa pot, katero sva namerava prehoditi tisti dan, je bila kot na dlani. Ker sem vedel da bo dolga, tudi naporna, sva se vrh Lipnika pošteno podprla in odžejala, preden sva nadaljevala s potepom. 




Do Kavčiča sva prišla hitreje, kot sem predvideval in to mi je dalo vedeti, da bova zmogla vse štiri. Tu se nisva kaj dosti zamudila, kar hitro sva odšla naprej proti Goliču. 


Pot do tja, do Goliča in potem naprej do Kojnika, je bila valovita, polna manjših vzponov in spustov. 




Na Goliču sva si spet privoščila daljši počitek, med katerim je princeska celo malce zadremala. Utrujenost od minulega dne se nama je obema poznala. Daljši počitek se nama je obrestoval, ker do Kojnika ni bilo ne tako blizu in še zdaleč ne tako po ravnem, kot je z Goliča kazalo. 








Na Kojniku, kjer sva z vrhovi zaključila in naju je čakal samo še sestop, sem bil verjetno jaz bolj zadovoljen kot princeska. Že dolgo sem si želel povezati vse vrhove v eno turo in ne tako davno nazaj, sem bil prepričan, da jih bova skupaj . . . 





S Kojnika v Zazid sva sestopila malce po svoje in malce po poti. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar