Monte Jama

S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

                   ( Srečko Kosovel )

Kar nekaj jih je, tur take in drugačne sorte, ki me že dlje časa vabijo in skoraj vse so v Furlaniji. Skoraj, ker je kakšna tudi severno od nas in kakšna kar doma. Ene visoke in visoko v Furlaniji, te bodo zaradi zime, snega, še malce počakale in druge, nižje in nižje v Furlaniji, katere imam namen obresti še pred poletno vročino. Jih je bilo nekaj turno smuških in nekaj s kako bolj strmo grapo v načrtu, pa se mi v tako suhi zimi enostavno ne da, da bi se šel nekaj na silo.

Na predvečer sem izbiral med tremi, zjutraj med kuhanjem kave med dvema in ko je bila skodelica prazna, sem vedel kam naju bo pot zanesla. Dobri dve uri kasneje sva v Reklánici (Racolàne / Raccolana) že vzela pot pod noge.

Vreme je bilo prekrasno, ko sva začela, tudi ko sva končala, vetra, ki bi glede na minule dni znal nagajati, skorajda ni bilo, in če sem se v breg pehal v kratkih rokavih, niti ni bilo prevroče. Spodnja polovica vzpona je bila precej zložna, prav primerna, da sva se pošteno ogrela, zgornje pol poti pa je bilo bolj strme in tam sva hitro pridobila višino. 

Tokrat na hribu nisva bila sama, pot sva delila z dvema paroma iz naših krajev, s katerimi smo se dohiteli, prehiteli, se srečali in poslovili in se vmes seveda tudi nekaj malega pogovorili.

Kmalu sva prišla do sedelca, s katerega sva nekaj kasneje sestopila v dolino in kmalu za sedelcem dosegla vrh. 

Prav nobenega razgleda ni z vrha, morda nekaj malega vidiš le skozi krošnje dreves. Zato sva se sprehodila v levo, malce navzdol, da sva prišla na travnato teraso, kjer stoji neke vrste baraka, recimo ji zavetišče.

Jaz sem se malce razgledal, oba sva se okrepčala in odžejala, tudi oddahnila, potem pa sva nadaljevala s potepom. Do sedelca po isti poti, tam pa levo dol, v Patòc / Patocco. Pot do vasice nama je šla dobro izpod tačk, tudi nog in kmalu sva počivala pri cerkvici na koncu vasi. Pravzaprav na začetku, če se gor pripelješ z vozilom.

Po krajšem klepetu z domačinom sva se še malce sprehodila po vasici, nato pa poiskala pot, ki naju je po drugi strani hriba popeljala nazaj v dolino. Pot, ki mi je bila tako všeč, da sem bil kar žalosten, ko sem zagledal prve hiše v dolini.

Ko sva se z avtom zapeljala nazaj čez Belo ( Fella), sva morala zaviti desno, da naju je pot pripeljala domov. Če pa bi zavila levo, bi kmalu prišla do izhodišč za oni dve turi, ki sta tudi bili v širšem izboru. Naslednji predvečer bom tako izbiral samo med dvema.

=> fotografije monte Jama