Monte Giaideit

Brez zvezd nebó je, duša brez pokoja,
kot plah golob srcé se v prsih stiska,
zatêgnjeno po polju veter piska,
a zdi se mi, da je le tožba tvoja.
Li spiš, li bdiš — kje zdaj si, ljuba moja?

                     ( Igo Gruden )

Dež konec tedna pride prav, če le ne pride prepogosto. Se malce pospravlja, ureja spomine v obliki slik, zapiskov in še česa, ter seveda načrtuje prihodnja potovanja, naj si bodo v obliki poldnevnega izleta ali večdnevnega potepa. Tekom let je pogosto deževalo, zato je bilo načrtovanj nebroj in temu primerno idej in želja. Tudi Giaideit sem odkril nekega deževnega dne, približno v tistem času, ko sva s princesko raziskovala gričevja in hribovja okoli Humina. 

Minuli konec tedna sicer ni bil deževen, vsaj ves čas ne, a ker sva lahko izbirala, sva izbrala najlepši dan v tednu in turo opravila v torek. Bilo je sončno od zore do mraka, čeravno sva začela šele sredi dopoldneva in končala zgodaj popoldan. In bila sva sama.

Začela in končala sva v vasici Imponzo ( Dimponç ). Skozi vasico sva se sprehodila do cerkve Svetega Bartolomeja / San Bartolomeo, kjer se je pričela najina pot. 

Do naslednje cerkve, do Svetega Florijana / San Floriano, ki stoji dobrih tristo metrov višje, je bila pot precej zložna, od tam do vrha pa je postala bolj hribovska, mestoma precej strma in ponekod celo zavarovana z jeklenico.

Počitek pri Florijanu sicer ni bil potreben, je pa cerkev na tako razglednem kraju, da se korak sam od sebe ustavi. Tudi nama se je, zato sva se malce razgledala in malce okrepčala, preden sva nadaljevala z vzponom.

Kjerkoli v gorah sva s pikico našla cerkev, sva v njej rada prižgala svečko in posedela nekaj minut v tišini, držeč se za roke. Zanimivo, da tega v dolinah nisva počela, v gorah pa se nama je dogajalo dobesedno samo od sebe. 

Strmejše dele poti, tudi tiste zavarovane, je princeska zmogla zlahka, ponekod sem jo komaj dohajal.

Hitro sva prišla do predvrha, kjer stoji velik križ in je pod njim postavljena klopca. In ker je bila tu tudi trava, suha in topla, sva si kar tu privoščila dolg počitek.

Na glavnem vrhu, malce naprej in malce višje, se nisva dolgo zamudila, le toliko, da sem s pomočjo kamnite panoramske plošče razpoznal okoliške vršace. 

Na kratko sem obudil spomine na že obiskane in se malce dlje zamudil pri tistih, katere želim kaj kmalu. Razgledi vrh Giaideita so dobesedno božanski.

Sestopila sva po drugi strani, to je, po grebenu sva nadaljevala naprej in ne nazaj. 

Vse do cestice, kolovoza, kjer sva zapustila markirano pot in se usmerila levo v dolino. Za sestop sem izbral neoznačeno stezico ; markirano, ki pelje v dolino mimo Mignezze, sem pustil za prihodnjič. Takrat bova pričela bolj zgodaj in končala bolj pozno ter se med potepom poizkušala povzpeti na Oltreviso in Cimons.

Tudi z mojo pikico sva veliko načrtovala in veliko potovala. In se v deževnih dneh spominjala. Lansko pomlad sva obiskala moje "nekoč", letos sva nameravala njene. Čeravno so moji in njeni na samem začetku Najinega začetka postali Najini. Ker vem za njene Najine "nekoč", bom počakal na pomlad, na lep sončen dan ....

=> fotografije monte Giaideit