nedelja, 15. februar 2015

Svinška planina ( Saualpe ) in skoraj Ladinger Spitze

Kaj ptici je, da žalostno v grmovji žvrgoléva,
zakaj več pesmi, kakor prej, veselih ne prepéva ?

Zakaj po nebu zvézdice tak žalostno brlíjo,
i več takó, kakor so prej, veselo ne bliščíjo?

                                ( Simon Jenko )


Tja sva potovala po počasnih in vijugastih cestah, da sem tekom poti našel pot do nekaj novih izhodišč, za nekajkrat nekaj novih tur. Zdelo se je, da je najin hrib za devetimi gorami in nekaj vodami, pa pravzaprav nisva potovala nič dalj, kot običajno potujeva.

Tretjič sem obiskal Svinško planino in vrhe nad njo in prvič nisem zmogel do vrha. Niti na enega, kaj šele na dva in na tistih nekaj manj znanih vmes. 




Prvič, na smučeh, je primanjkovalo snega, a je šlo. Drugič, peš, je bilo megleno in je pihalo, a je šlo. Tretjič, tokrat, pa sta bila viharni veter in gosta megla na vršnem grebenu prehuda ovira, tako da ni šlo.

Ko sva začela, je bilo jasno, brez vetra in pot skorajda kopna. Kar je bilo starega snega, je bilo bolj ledenim ploščam podobno. 




Na pol poti do planine sva prišla na sneg, ki je prijetno hreščal pod podplati in tu je veter sem ter tja že segel do naju.  


Na planini pa je prav  bučalo, veter je bil močan, kot že dolgo ne. Oba sva se zimsko odela, prej ni bilo potrebe in strumno stopila proti vrhu. 



Včasih je veter tako potegnil, da si se moral obrniti vstran, da si lahko globoko zajel sapo. Vztrajala sva do slabih dvesto metrov pod vrhom, si tam dejala, da pametnejši odneha in obrnila.



Čeravno nisva zmogla do vrha, je pogled segel daleč. Dovolj daleč, da sem se lahko izgubil v spominih. Nedaleč stran, na Zirbitzkoglu, sva minulo poletje uživala moja pikica in jaz. V dolini pod njim sva taborila ob čarobnem jezercu. Čofotala v topli vodi in se pustila božati toplemu soncu. Se zvečer, v mraku, sprehodila okoli jezerca in se vmes malce izgubljala . . . 

Nižje sva s princesko našla zavetrn kotiček, se malce spočila in odžejala, potem pa naokoli, po cesti, sestopila do izhodišča. Cesta zato, da sva bila na soncu, da sva imela lepše razglede in da sva "klobaso lepo zašpilila". 



A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. 
Res bova tako storila, kot je Pavček napisal ; poizkusila bova vnovič in zopet in znova. Na tem in ne samo na tem hribu in ne samo v hribih.


Prepričan sem, da globlje žalosti in večje sreče, kot sem ju doživel v prvega pol stoletja življenja, ne bo. Takisto sem prepričan, da bo drugega pol stoletja bistveno krajše. Ne vem pa, ali bo praznina kdaj manj prazna in žalost kdaj manj žalostna . . .


=> fotografije Svinška planina - Saualpe

Ni komentarjev:

Objavite komentar