Prišla sva, kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.
( Feri Lainšček )
Običajno je tako, vsaj bilo je, da je prijetni turi sledil obisk kakšnega mesteca ali vasice ob poti, kjer se je kaj ogledalo, se malce razgledalo in kaj popilo ali polizalo.Tokrat sva s princesko prvo obiskala mestece, ki ni bilo ravno ob poti in šele potem opravila prijetno turo.
Marano Lagunare, Maran, staro ribiško mestece, je čudovito. Stari del mesteca, centro storico, te dobesedno očara. Majhne in manj majhne piazze, ozke in ožje ulice, mostovi in mostički prek morskih rokavov in seveda osterie in trattorie . . .
Sprehodila sva se po dolgem in počez, se včasih malce izgubljala v kaki ozki uličici in od zunaj pokukala v naravni rezervat Valle Canal Novo, ker vanj kosmatinci pač ne smejo. Sonček je prijetno grel, zato sva posedela na obali in skupaj polizala lonček sladoleda, coppo amareno, ki je nama z Majo šla zelo v slast.
Pikica moja, Marano je bil namenjen tebi. Tja sem te nameraval popeljati potem, ko boš bolje. Ker nama je bil Gradež zelo ljub, sem slutil, da se ti zna tudi Marano zapisati v srce. Sedaj vem. In vem, da bi se vrnila in si ogledala naravni rezervat. In se vračala in našla Najino "cucino tipico" in lokalček s slastnim sladoledom ...
Ko sva polizala sladoled, sva se odpravila naprej, pravzaprav nazaj, v hribe.
Izhodišče za najino turo je bilo v vasici Cerovlje/Ceroglie nad Sesljanom. Sprva po kolovozu in višje po stezi sva hitro prišla vrh Grmade/Monte Ermade, od koder sva bila deležna lepega razgleda na morje blizu spodaj in na zasnežene vršace daleč zgoraj. Celo Nanos je bil pobeljen od vznožja do vrha. Tudi tu je bilo prijetno toplo, brez vetra, zato sva kar dolgo posedala na vrhu.
O čem je premišljevala princeska, ne bi vedel. O čem sem jaz, ni potrebno ugibati. Da imam solzne oči, sem se zavedel šele, ko sva se odpravila nazaj dol.
Z vrha sem gledal na obalo in se spominjal Najinih sprehodov ob morju pozimi in nočnih čofotanj v morju poleti. Najinih izletov v zaledje, kjer sva odkrivala že odkrito. Najinih kotičkov, kamor sva se odpravila s košarico dobrot, se razvajala in se pustila razvajati. Skoraj da ni kraja med Trstom in Gradežem, kjer ne bi česa lepega doživela . . .
Kot običajno sva se domov vračala dvakrat. Domov tja in domov sem. Tako, kot mi je Maja šepnila da bo, preden sem se prvič odpravil tja. Tako, kot sem začutil prvi trenutek, ko sem bil prvič tam.
Preden sem se od tam odpravil sem, sem šel pozdravit mojo pikico, ji prižgati lučko in ji prišepniti, kaj sva s princesko ušpičila tisti dan. Najraje jo obiščem takrat, ko lučke že svetijo v temi, takrat, ko sva najbolj sama . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar