ostala sva sama na koncu vsega.
Se ljubiva tiho, kot tiho sneži,
ljubezen kot dete med nama laži.
( Feri Lainšček )
Zlahka bi zapisal, da sem bil zadnjič gori, na Križni Gori in Planici, v predprejšnjem življenju, tako čas beži in z njim življenje . . .
Devet stopinj pod ničlo je bilo, ko sva vzela pot pod noge in sneg je prijetno škripal pod podplati. Popolno nasprotje tistemu, nekaj vikendov poprej, ko je bilo pomladno toplo, pot kopna in se je vonjalo morje.
Nekako pol poti do cerkvice vrh Križne Gore se je princeski precej mudilo, nato pa se je unesla in druge pol poti in naprej do Planice sva vandrala zložneje, tako da sem zmogel uživati v prelestnih razgledih in se istočasno izgubljati v čudovitih spominih . . .
Nazadnje sva, moja pikica in jaz, pošteno gazila v Loški Koritnici minulo zimo. Bilo je, skoraj, kot je danes bilo. Sneg, mraz, sonce in jekleno modro nebo. Do planine sva ga imela do gležnjev, pri lovski koči, kjer sva končala, preko kolen. Uživala sva, ko sva bredla po pršiču. Se smejala, ko je princeska sem ter tja potonila v snegu. Skoraj. In se oblizovala na planini, že nazaj grede, ko sva zobala slastne dobrote, ki jih je kot tolikokrat prej in potem pripravila ona . . .
Pri cerkvici na Planici sva malce počila na sončku, se tudi malce odžejala, potem pa vzela slovo in se počasi odpravila nazaj.
Od Križne Gore v dolino sva sestopila po drugi poti in tako naredila neke vrste anello, kot pravijo krožni turi tam, kamor zelo rada zahajava.
Pikica moja, nič manj nisi bila z menoj, kot si takrat, ko te obiščem kasno zvečer. Šepetal sem ti doma, pri nama. In svečka še gori.
Lepe slike in psička,lepo se imej in te čakam v moj blog.
OdgovoriIzbriši