Kokoš (kolesarjenje)

Mali traven, sobota 24.4.2021

Da bo ob obali gneča sem vedel, da bom že na avtocesti dvakrat obtičal v zastoju, pač ne. Pride in mine, kot je prišlo in minilo že marsikaj in zelo verjetno še bo ... 

V Matavunu sem parkiral na parkirišču Parka Škocijanske jame, kar nekaj nas je bilo, ki smo tod zamenjali avto s kolesom, in se odpeljali vsak svojemu cilju naproti. Sam sem se odpeljal v smeri prihoda do prvega ovinka in tam zavil na makadam, ki me je kaj kmalu pripeljal v Dane.

Tam sem zavil narobe in posledično prikolesaril v Kozino po glavni cesti, namesto po stranski mimo Rodika. "Nič ne de," sem se tolažil v Kozini, "prihodnjič boš vedel kje zaviti kam" in se spustil do trase nekdanje železnice Trst - Kozina. Po njej sem nadaljeval proti meji z Italijo in slabih dvesto metrov pred njo zavil v vasico Mihele.

Po grobem kolovozu sem prišel do pokopališča, kjer mi je v oko padla cerkev, katero sem se namenil fotografirati. Stopim na pokopališče in tam srečam gospo, ki je urejala grob. Jo pozdravim in ji povem kaj nameravam, se nasmeje in reče naj le, potem pa sva prijetno poklepetala. O moji nadaljni poti, o krajih v bližini, tudi o bližnji Glinščici, za katero sva se strinjala, da je čudovita.

Nadaljeval sem do Krvavega Potoka in naprej v Vrhpolje, kjer se je pričel strm klanec. Ozka asfaltna cestica me je povedla nad vas.

Bil sem sam, nikjer nikogar, že sem začel uživati v samoti, kar za enim od ovinkom skoraj padem s kolesa. Tam je bilo konec asfalta, levo in desno pa skoraj toliko parkiranih avtomobilov, kot jih je pred kakšnim trgovskim centrom med razprodajami. Noro. Vse do začetka makadama so bili vsi kotički ob cesti nabito polni s pločevino, neverjetno, kam vse se da stlačiti vozilo, če je sila s prostorom. Makadamska cesta ni bila tako strma, kot je bil prej asfalt, užitek je bilo poganjati pedala navkreber. Podobno kot nižje nad vasico sem tudi tod začel uživati v samoti in miru, ki pa sta trajala vsega nekaj ovinkov. Potem sem se začel srečevati s pohodnicami in pohodniki, tako tistimi na poti navzgor, kot tudi že s sestopajočimi, višje sem bil, več nas je bilo. Če je bil na začetku makadam utrjen, je višje postal precej grob, tudi grušča je bilo vse več, pazljivo sem moral pritiskati na pedala, da nisem zakopal v podlago. Še najhuje je bilo tik pod vrhom, a sem zmogel in ko sem pri oddajniku zavil na travnik, sem že drugič skoraj padel s kolesa. Gneča, neverjetna gneča, huje kot poleti na najbolj obljudeni plaži. S kotičkom očesa sem ošvrknil okolico, našel samotno zaplato trave med grmičevjem nedaleč stran in se med množico teles zapeljal do tja. Čim se sedel, me je grmičevje nekolikanj skrilo oziroma umaknilo pred množicami in koj sem se počutil kanček bolje.

Vedel sem, da ne bom sam, da nas bo toliko, pa si niti v sanjah nisem upal predstavljati. Seveda sem na kavo in nekaj sladkega v koči v trenutku pozabil. Še dobro, da imam vedno s seboj dovolj tekočega in trdega provianta, da si lahko privežem dušo, ko se pokaže potreba po tem. Tudi sam sem se slekel in se zgoraj brez nastavil soncu, ki me je prijetno pogrelo. Frutabela, košček štrudlja z dateljni in nekaj požirkov izotoničnega napitka je zadostovalo, da sem se okrepčal, četrt ure posedanja, tam nekje, pa, da so si odpočile tudi noge. Potem sem se porivajoč kolo zdrenjal med množico do ceste in po njej nadaljeval do koče in naprej proti Lipici, mejnemu prehodu. Grob makadam in grušč sta narekovala previden spust vse do glavne ceste, tja sem pripeljal z razbolelimi rokami, saj me je na grobem makadamu dodobra pretreslo.

Misel, da bi naredil ovinek do kobilarne, je bila kratkega veka, saj sva bila tam nedavno s princesko. Nadaljeval sem do Lokev, tam poiskal odcep neoznačene makadamske ceste proti Matavunu in se po njej vrnil do avta. Tudi tod prometa ni bilo vse do glavne ceste, na katero sem pripeljal točno na odcepu, kjer se z nje zavije v Matavun. Še nekaj ovinkov navzdol, ki sem jih prevozil lagodno, brez pritiskanja na pedala, in že sem bil pri avtu.

Kot običajno s polno glavo idej kam prihodnjič. Da me pred enim od teh prihodnjič čaka že jutri, sem se zavedel v avtu. Na poti domov sem o jutri premišljeval skoraj več kot o minevajočemu danes ...

-> fotografije Kokoš (kolesarjenje)

Slivnica in Cerkniško jezero (kolesarjenje)

Mali traven, petek 23.4.2021

Če se ne bi jutranji opravek zavlekel, bi se zapeljal do obale, tako pa sem se samo do Cerknice in tam parkiral pri streljaj oddaljenem Dolenjem Jezeru. Krasen, sončen dan je obetal prijeten potep, Slivnica ni bila videti ne daleč, ne visoko. Nekaj ur kasneje, med razgledovanjem z njenega vrha, sem o oddaljenosti in višini menil drugače ...  

Po vzhodnem robu jezera sem se skozi Otok zapeljal do Gorenjega Jezera in od tam po zahodni strani skozi Lipsenj nadaljeval do Grahovega. Prometa skorajda ni bilo, sem ter tja kak avto, večinoma izletniki kot sem bil sam. Makadamska cesta je bila večji del v senci, zato se nisem ustavljal, saj je bili v gozdu kar hladno. Na odcepih stranskih cest so bila pogosto opozorila, da se nahajam v deželi medvedov; teh opozoril sem vajen že od časov, ko sva takšne in tem podobne kraje obiskovala s princesko. Dvomim, da bom kdaj imel srečo srečati mrcino v živo ...

Malce me je mikalo, da bi si ob jezeru kak kotiček pobližje ogledal, a sem se odločil, da se z jezerom podrobneje spoznava kdaj drugič. Slutil sem, da vzpon na Slivnico ne bo mačji kašelj, čeravno se mi iz parkirišča res ni zdela ne daleč, ne visoko. V Grahovem sem zavil z glavne ceste in kaj kmalu spet zapeljal na makadam. Nekaj nad vasjo sem se pozdravil z možem, ki je popravljal ograjo ob pašniku, potem pa sem se znašel v samoti, ki me je spremljala vse do vrha gore coprnic. Le en traktor je nekaj kasneje zmotil tišino in mir, z voznikom sva si mimobežno prijazno pomahala. 

Skoraj desetkilometrski  vzpon mi je nudil dovolj časa, da sem premišljeval, sanjal in se spominjal, seveda sem se  tudi pridušal nad kakim res strmim delom ceste, kjer sem moral močno stopiti na pedala in sem skoraj zahropel od napora. Malce pred križiščem, kjer se je moja pot nadaljevala levo gor proti domu in druga, na katero sem zavil kasneje, dol proti Cerknici, sva se srečala z veverico. Tekla je preko ceste in ko sem pripeljal izza ovinka, se je presenečena ustavila sredi nje. Nekaj časa me je opazovala, potem pa počasi stopila naprej in se pod drevesom še enkrat ustavila in me še enkrat pogledala. Videti je bilo, da čuti, da se nima česa bati, saj ni splezala na drevo niti potem, ko sem se počasi odpeljal mimo. Nekaj ovinkov višje se je gozd zredčil, skozi skoraj še gole krošnje dreves sem zagledal oddajnik na vrhu. Še nekaj daljših klancev med ovinki in že sem prikolesaril pod vrh, kjer sem se odločil za zgornjo cesto, saj sem želel prvo na vrh in šele zatem do koče. Po cestici sem se zapeljal do velikega križa, od koder so bili imenitni razgledi, izstopal je zasneženi Snežnik, od tam pa sem se pomujal še do vrha. Kar smejalo se mi je, da sem dokaj zlahka zmogel dolgo in strmo pot od Grahovega gor, saj to pomeni, da lahko v prihodnje računam še na kaj daljšega in strmejšega. 

Potem sem se spustil do koče, kjer sem si privoščil pijačo in posedel na klopci. Med počitkom sem že razmišljal o prihodnjih poteh, ki si jih želim, čeravno še ta ni bila pri kraju. Ni kaj, leto dni takšnih in drugačnih omejitev pušča posledice, duša hrepeni po svobodi in gorskih prostranstvih, tudi in morda še najbolj po samoti, tisti žlahtni in pravi samoti, ki je ne najdeš povsod. Bo že nekako, dokler bo, če bo ...

Pred spustom sem se topleje odel, vedoč, da bo navzdol letelo in to po senčnem gozdu, kjer že peš ne bi bilo kdo ve kako toplo. Do križišča, kamor sem se pripeljal iz Grahovega, sem cesto poznal, zato sem si tam privoščil nekaj drvenja, potem pa sem malce pritisnil na zavore in zložneje nadaljeval pot navzdol proti Cerknici. Dva, morda tri ovinke pod križiščem, sem se komaj komaj ustavil, saj sem spet srečal veveričko sredi ceste. Tudi ta si me je zvedavo in nič plašno ogledala, preden je nadaljevala pot preko ceste in od tam na drevo. Ljubka živalca, ni kaj. Precej široke gume za treking kolo so se odlično obnesle, čim sem dobil občutek za makadam in grušč, je spet letelo, da je bilo veselo. Preden sem pripeljal na asfalt, sem pomislil, ali naj naredim ovinek skozi Begunje, a sem se odločil, da tudi to pustim za prihodnjič. Jezero, Begunje in še kaj tam blizu bo mikaven cilj kdaj drugič, sem se odločil, na asfaltu zavil proti Cerknici in tja pridrvel pri domu starejših občanov. 

Skozi mestece do odcepa za Gorenje Jezero ni bilo daleč in kmalu zatem je bil imeniten potep pri kraju. Še zadnji pogled na Slivnico, tokrat sva se pogledala drugače, kot na začetku potepa, in že sem bil na poti domov.

No ja, pravzaprav na poti na naslednji potep oziroma potepa, saj sem vedel, kam me bo odnesla pot prihodnji dan in dan zatem.

-> fotografije Slivnica in Cerkniško jezero

Topol (Sveta Katarina) in Toško Čelo (kolesarjenje)

 Mali traven, sobota 10.4.2021

Ob sedmih sem pokukal izpod odeje in minuto ali dve premišljeval, kaj naj storim. Naj se obrnem in poskušam še malce zadremati, ali naj vstanem in izkoristim lep, sončen dan. Vsaj napoved je bila takšna. "Po jutru se dan pozna," sem si dejal, vstal in s princesko odhlačal na vrt, da zverinica opravi svoje. Zunaj pa, ... No, namesto jasnega neba sem uzrl siv mrč, namesto sonca nekaj oblakov, če bi moral ugibati kako bo uro kasneje, bi prej predlagal dežnik, kot sončna očala. Princeska je pozajtrkovala, sam pa sem s skodelico omamno dišeče kave sedel pred računalniški zaslon, da preverim kakšno vreme se Kranjcem obeta. Napoved v besedi je obetala precej sonca, spletne kamere pa so prikazovale, vsaj tam, kamor sem nameraval, podobno sivo nebo, kot sem ga zrl doma skozi strešna okna. Srkam kavo, premišljujem, vmes je princeska spet zasmrčala, pa kar ne vem, kaj bi. No, pravzaprav kje, ne kaj, saj sem se zdoma v vsakem primeru nameraval odpeljati s kolesom. Počasi sem odmislil prvi potep in kmalu zatem še drugega, ki je bil takisto visoko na listi "to do". Oba seveda prideta na vrsto, prej ali slej, a tam si res želim lepo in sončno vreme, tudi nekaj višje temperature. "No, sedaj, ko veš, kam ne boš šel, je čas, da se odločiš, kam boš. Menda ne boš ostal doma," sem se menil sam s seboj, saj je princeska spala, če ne bi, pa me gluha kot je, tako ali tako ne bi slišala. Misli so švigale od Domžal do Kamnika, proti Škofji Loki in Igu, tudi Vrhniki, Horjulu in Polhovem Gradcu, ideje pa nobene. Ali preveč njih, kakor vzameš. Potem pomislim na to, da bi ponovil katerega od potepov, kjer sem se imel lepo, in mu morda kaj dodal ali ga ponovil po drugi poti oziroma cesti, kar se mi končno utrne. Odprem ViewRanger in kliknem na track, ki sem ga zabeležil med vožnjo na Toško Čelo in naprej do Topola. Pogledam kam vodijo ceste v to ali ono smer, na oko izračunam razdalje, in že sem zlagal vse potrebno v nahrbtni(če)k.

Na Celovški sem pošteno pritisnil na pedala, saj sem se želel čim prej pripeljati v Gunclje, kjer je konec mesta in se nekako prične drug svet. V Sori sem zavil v dolino Ločnice, tam se mi je pričelo dogajati. Ne pomnim, da sem se že kdaj vozil po tej dolini, če že, potem s starši ali v okviru osnovnošolskega izleta, eno ali drugo mi je ušlo iz spomina, če je sploh bilo. Prometa dejansko skoraj ni bilo, sem ter tja kak avto ali bicikel, le parkirišča, kjer se prične pot na kakega od vršacev v Krajinskem parku Polhograjski Dolomiti, so bila precej polna. Do gostilne Legastja je bila vožnja lagodna, nekaj naprej pa se je začel klanec. Počasi sem prestavljal v nižje prestave, cesta je postala sila strma, še najtežje mi je šlo zadnji kilometer, nekaj takega, pred križiščem, kjer se gre levo na Jakoba in desno na Katarino. V Topolu sem se ustavil pri igrišču pred šolo in si malce oddahnil pred zadnjo strmino do cerkvice Svete Katarine, potem pa zadnjič pošteno pritisnil na pedala, da sem zmogel še zadnji, zagotovo najstrmejši del poti. Pri cerkvi, pravzaprav župnišču, sem posedel na klopci in si privezal dušo. Če sem med kolesarjenjem žalostno pomislil na to, da ključavnice nimam s seboj, si tod tega nisem več gnal k srcu. Vreme je bilo še vedno oblačno, bolj kot ne, tudi pihalo je precej, zato v nobenem primeru ne bi nekam priklenil kolesa in se peš odpravil na bližnji Rog. Morda prihodnjič, ko bo na sporedu tudi Sveti Jakob in morebiti še kaj. Od cerkve bi lahko nadaljeval naravnost dol, a sem to ugotovil šele potem, ko sem se tja pripeljal naokoli. Ker nisem vedel, da se da tudi tam, sem se po taisti poti spustil do križišča v Topolu in od tam nadaljeval proti Toškemu Čelu. Do tam je bil makadam prima, blata skoraj da ni bilo, letelo je kot za stavo, verjetno bi še bolj, če ne bi bilo na cesti veliko pohodnic in pohodnikov in če ne bi vsake toliko v to ali ono smer pripeljal kak avto. Tokrat se nisem zapeljal gor, do lovske koče, preveč je bilo gneče na cesti za moj okus, raje sem pritisnil na pedala, da sem čim hitreje zmogel do gostilne in za njo spet ostal sam. No, skoraj sam.

Suh asfalt je dopuščal uživaško drvenje, a mi navkljub temu ni uspelo doseči, kaj šele preseči, željenih šestdeset na uro. Počasi se daleč pride. Če sem med prvimi kolesarskimi potepi užival med spusti z dobrimi tridesetimi na uro, sem kaj kmalu ciljal na štirideset in ko sem dosegel te, jih petdeset ni bilo daleč. V Podutiku sem moral zavirati, da nisem presegel zakonsko določenih trideset, potem pa sem ležerno je moderno odpedaliral do doma.

"Sploh ni bilo slabo, daleč od tega," sem si dejal, ko sem nesel kolo v klet, "pa še dva potepa imaš v dobrem." Ali se prihodnjič odpeljem tja, kamor sem se nameraval zjutraj, pravzaprav tja ali tja, saj sta bila v igri dva potepa, ali nekam drugam, bo pokazal čas.

Čas pa neusmiljeno teče in ker imam iz dneva v dan manj pred seboj, kdo ve, kaj vse še bo in česa ne...

Koreno nad Horjulom (kolesarjenje)

Mali traven, nedelja 4.4.2021

Po dveh prijetnih izletih s princesko je spet prišel čas za kolo. O tem, kako daleč je tisti čas, ko bo čas za kaj drugega, že lep čas ne razmišljam več, takisto ne, kdaj bo to drugo tam, kjer sem najraje.

Tivoli, Vič, Dobrova. Že nekajkrat v zadnjih mesecih, verjetno še kdaj v prihodnjih. Od Dobrove do Horjula se mi je malce vleklo, morda zato, ker sem tod že nekajkrat kolesaril in mi je bila cesta domača, naprej v smeri Šentjošta oziroma Gorenje vasi pa je spet postalo zanimivejše. Potep sem zastavil tako, da sem se na Koreno pripeljal od zadaj, skozi Samotorico, zato me obvestilo o zaprti cesti do Korena v Horjulu ni zmotilo. Klanci me niso utrujali, tudi nekaj večja strmina do Samotorice ne, občutek sem imel, da bi lahko gonil in gonil v breg in se zlepa ne bi utrudil. Vmes sem pokukal v smeri Šentjošta, na enem od od ovinkov je odcep tjakaj, saj se zna zgoditi, da se nekega lepega dne odpeljem proti Vrhu Svetih Treh Kraljev. Od Samotorice do križišča, kjer sem prišel na cesto, ki pripelje gor iz Horjula, je letelo kot za stavo, tam sem zagrizel še v zadnji klanec. Pošteno sem pritisnil na pedala in kar hitro zmogel do cerkve nad vasico. Vreme je bilo ves čas precej bolj oblačno, kot so napovedali, pri cerkvi je tudi precej pihalo. Počitek je bil radi tega kratkega veka, na hitro sem nekaj prigriznil in se odžejal, se topleje odel, in že je prišel čas, da oddrvim v dolino. Par, ki sem ga srečal pri cerkvi, mi je namignil, da se lahko odpeljem naravnost v Horjul, po zaprti cesti torej. Peš ali s kolesom gre brez težav. In res je bilo temu tako, nekaj kilometrov bolj ali manj grobega makadama je bicikel zmogel kot za šalo. Od Horjula do doma je bila še dolga pot, a je bilo kolesarjenje lagodnejše kot zjutraj, saj je šlo po cesti sedaj navzdol.