torek, 29. maj 2018

Monte Plananizza

Veliki traven, sobota  26.5.2018

Vedro razpoložena sva jo ubrala za hišo, kamor je vodila pot, prekoračila kolesarsko stezo in kmalu za tem že drobila po položni stezi nad vasjo. Kadar sem se vozil mimo Kluž, sem pogosto zrl na strme peči nad vasjo in se spraševal, kod vodi pot, sedaj pa kar verjeti nisem mogel, kako lepa je steza. Kmalu sva zavila v gozd, kjer naju je mokra trava kot bi mignil zmočila do kolen. Pravzaprav me je, princeska je bila mokra vrh glave. 





Pri kapelici, kjer je bila na razglednem robu klopca, sva se razgledala in odžejala, potem pa mimo lične hišice nadaljevala proti sedelcu Patok, ki leži med vrhovoma Jof di Chiusaforte in Plananizza. Nad Patokom naju je smerokaz usmeril v levo, kjer sva po čudovito razgledni poti skoraj obkrožila najin hrib, preden sva prišla do odcepa za Plananizzo. Nadaljnjo pot proti Agar da lis Tais sva pustila za sestop in stopila v strmejši bukov gozd.













Sem ter tja in tudi malce navzdol sva morala, preden sva iz gozda prišla med rušje, kjer sva kmalu zagledala antene na vrhu, do kamor ni bilo več daleč. Ko sva sedla na mehke trave, sem zrl proti Zuc dal Boru in okoliškim goram in premišljeval o prihodnjih poteh, ki si jih tam obetam. Potem sem se presedel in zrl proti kaninskim goram in proti Reziji, ki se je krasno videla, s hribi in gorami, ki jo obkrožajo. Tudi tam me čakajo zanimiva pota. Vse bo, le nas ne bo, mar ne ?!  





Človek bi kar sedel zgoraj, premišljeval in se razgledoval, a kaj, ko prej ali slej pride čas za pot v dolino. Ker se nama ni mudilo, sva počakala na slej in se nato odpravila navzdol. Do stika s potjo CAI po taisti poti, tam pa sva nadaljevala v desno do planine  Stavoli di sopra. Na planini se je označena pot izgubila, zato sem nadaljeval po neoznačeni naprej, navzgor do nekakšne drevesnice, kjer je bila na drevesu tabla s puščico, ki je kazala pot v dolino. Smer ni bila prava in pot ni bila markirana, a sva s princesko vseeno stopila po njej, saj je slabše vidna stezica kmalu postala lepa in kar široka pot. Ko se je le ta pričela spuščati, sem vzel v roke zemljevid in telefon z vklopljeno navigacijo, da sem se že prepričan, še tako prepričal, da bo treba nazaj. Na planini sem potem hitro našel pot, za katero sem vedel, da je prava, čeravno sem na prve markacije naletel šele slabih dvesto metrov nižje. 





Tam, kjer je pot prečila potok, sva ga preskočila kar nekajkrat, včasih vsak po svoje in včasih jaz s princesko v naročju, potem pa naju je udobna pot povedla v dolino. Želel sem si ogledati potok Belepeit in njegove slapove, zato sem spodaj skrenil na neoznačeno pot, ki me je povedla do vode, konec poti v vas pa sem spodaj zaradi zaraščenega sveta zgrešil. 








Ker ni bilo ograje, sva šla kar po vrtu okoli hiše in spredaj na veliki terasi presenetila gospo, ki je tam nekaj počela. Začudeno naju pogleda, jaz pa "Bon di!" in jadrno po nekaj stopnicah na cesto, kjer sva se izgubila med hišami. Kazen, če smem tako reči, je sledila za prvim ovinkom. Nisva bila v Klužah, temveč v sosednji Villanovi, tako da naju je čakal še slab kilometer asfalta do avta.




Poleg avta je bil vodnjak, zato sva se tam umila, osvežila in odžejala, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov. Princeska je pot kot običajno prespala, jaz pa sem že razmišljal o prihodnjih poteh.

=> fotografije Monte Plananizza

torek, 22. maj 2018

Rezija - Via della musica - iskanje poti, ki je in je ni

Veliki traven, sobota 19.5.2018

S princesko sva se odpravila na pot, za katero se je pokazalo, da je domačini ne poznajo in da nje začetek in konec nista označena, pa tudi na smerokazih ob poti o njej ni ne duha, ne sluha. Kot kaže, obstoja le na spletu in v lični zloženki, kjer je vrisana tudi na zemljevidu.

Začela sva pred muzejem v Solbici in ker na križišču cest proti Koritu in Ladini ni bilo nobenega smerokaza za najino pot, kar po cesti stopila proti Koritu.  Predvideval sem, da se bo višje s ceste odcepila pešpot, po kateri bova nadaljevala. Ko sva prek mostu prišla onstran reke Rezije in zmogla nekaj strmih in ostrih okljukov, sva kmalu prišla do kapelice, kjer sva se pred kratkim odpravila na Kilo.









Tu sem že vedel, da s pešpotjo ne bo nič, zato sem se odločil, da nadaljujeva kar po cesti. Ker imam letos v tej čarobni dolini nekaj lepih potepov za bregom in ker bom moral vsaj med enim od njih brusiti pete tudi po asfaltu, sem se potolažil s tem, da je današnji potep priprava za prihodnja pota. Po slabi poldrugi uri hoje sva prišla v Korito. Travnik na začetku vasi, kjer je tudi parkirišče, se imenuje Piaza della musica, torej po poti, ki je navzgor grede nisva našla. Na lesenem obeležju z imenom trga je tudi zemljevid, kjer je pot vrisana in kjer se je lepo videlo, da sva navzgor prišla tam, kjer se gre običajno navzdol.









Zato sem sklenil sestopiti po poti, po kateri naj bi se šlo navzgor, v upanju, da tam najdem kak smerokaz "glasbene poti".  Malce pod Koritom sva se usmerila na pot, ki vodi proti ta na Rawni in pričela s petstometrskim vzponom. Po taisti poti poteka tudi Sentiero di Matteo, katerega sva že prehodila in kmalu sva bila na že znani poti. Vzpon nama je šel dobro izpod nog in sva ga zmogla hitro, zgoraj sva malce počila, potem pa nadaljevala navzdol proti Solbici. 















Nad zatrepom doline so se zbirali temni oblaki in nič nama ni bilo do tega, da bi naju preganjal dež, še manj grmenje in treskanje. Pri Reziji sva se še enkrat za krajši čas ustavila in se osvežila, potem pa sestopila navzgor v Ladino, od koder nisva imela daleč do avta.







V muzeju sem se pozanimal glede poti in izvedel, da Vivistolvizza skrbi za Ta lipo pot, Sentiero di Matteo, Pusti Gost, P4 della grande Guerra in Vertical Kilometer ter za otrokom namenjeno Stolvizza facile, za ostale tematske poti v dolini pa Ecomuseo. Zato sem se odpeljal v Ravanco, kjer sem se oglasil v pisarni Parco Naturale delle Prealpi Giulie. Tam je dekle, s katero sva se spoznala pred nekaj tedni, ko sem kupoval zemljevide, takoj vedela, za katero pot gre in mi obljubila, da se bo ona obrnila na Ecomuseo in jih pobarala, zakaj je temu tako. Ker sem pogosto v Reziji, sem ji dejal, da se oglasim ob priliki in jo povprašam, kaj je s potjo, saj nameravam v doglednem času prehoditi vse poti Ecomusea. Potep smo zaključili v Bili, na vrtu gostilne Alla Speranza, ob kavici, kozarčku pijače in prijetnem klepetu.

Ni kaj, Rezija nikoli ne razočara. Tudi takrat ne, ko prehodiš pot, ki je in je ni.

=> fotografije Rezija - Via della musica - iskanje poti, ki je in je ni

nedelja, 13. maj 2018

Monte Piombada

Veliki traven, sobota 12.5.2017

Vreme zna biti šment, toliko bolj, če napovedi niso skladne s potepuškimi željami. Pogosto se mi je zgodilo, da sem se, slabim obetom navkljub, odpravil na goro, ki me je že dolgo vabila. Tako sem na marsikaterem vrhu ostal brez brezskrbnega posedanja med razgledovanjem po okoliških gorah in dolinah in bil marsikdaj moker, namesto porjavel od gorskega sonca. Letos sem se odločil, da se bom potrudil in bom dolgo pričakovano turo prestavljal toliko časa, dokler na napovedih ne bodo narisani samo sončki. K odločitvi so pripomogle kar bogate lastne izkušnje, precej pa so doprinesle tudi besede pravljičnega bitja, v katerega marsikdo ne verjame in katerega z nekaj sreče srečaš tudi v gorah, seveda le takrat, kadar ono tako hoče. Takole pravijo: "Tur v kakršnemkoli vremenu nisem nikoli prakticiralo, ker se mi je vedno zdelo nesmiselno, ko pa je vendar očitno, da za dežjem posije sonce." Pa naj kdo reče, da nima prav ?!


Tri ture sem imel za bregom v doglednem času, sedaj imam še dve. Ravnal sem se v skladu z razmišljanji v uvodu in zadel žebljico na glavico. Tura je bila imenitna, vreme krasno in doživetja bogata. Brezskrben potep. Da bom pri ostalih dveh turah, ki si jih želim kaj kmalu, ravnal enako, se razume samo po sebi, kot se razume, da bom ravnal enako tudi za tema dvema.


Ko sva pripotovala na sedlo Chianzutan ni bilo nikjer nikogar, videti je bilo, da je gostilna še zaprta, jutro pa je bilo sončno in prijetno hladno.




Z veseljem sva stopila na pot CAI 811, ki naju je povedla na opuščeno smučišče in po njem proti vrhu. Zaradi jutranje rose sva bila kmalu mokra, jaz do kolen in princeska do seskov, a nama je bilo to malo mar. Židane volje sva hitela v breg in ko je markirana pot zavila levo v gozd, nadaljevala ob desnem robu smučišča po skromni stezici.





Smer so nama kazali bolli rossi in ometti di pietra, rdeča znamenja na deblih in skalovju, sem ter tja tudi kak možic. Nad smučiščem sva stopila v gozd, kjer je pot postala blatna, višje pa sva morala tudi preko nekaj snežišč, kjer pa je bil sneg lepo uležan in se nama ni udiralo pod nogami. 









Hitreje, kot sem mislil, sva zmogla do sedelca pod vršnim pobočjem, zato sem misel na krajši počitek tekom vzpona opustil. Prijetnejše je posedati na vrhu, ko je pehanje v breg že za teboj in samo še uživaš v razgledovanju po okoliških gorah, vmes pa kaj dobrega prigrizneš. Zna biti, da so me prav misli na uživanje vrh hriba toliko zamotile, tudi zmotile, da sem zgrešil slabo vidno stezico, ki je zavila levo in šel desno, kjer sva po nesramno strmih travah zmogla na vršni greben.  Tam sem videl, da stezica onstran grebena ni kaj dosti položnejša, a sva kasneje vseeno raje sestopila po njej. Do prvega vrha, kjer je manjši križ, ni bilo daleč in ko sva sestopila z njega, sva imela do drugega, z večjim križem na temenu, samo še nekaj korakov.









Sedla sva na mehke trave in dolgo časa uživala v početju niča. Krasni so taki trenutki odklopa, ko ti uspe odmisliti vse in uživaš izključno tisti trenutek v tistem trenutku. Ko je bilo poskrbljeno za duševno plat, sva poskrbela še za fizično s prigrizkom in pijačo, potem pa je princeska zadremala. Pustil sem ji, da odsanja svoje sanje, jaz pa sem se buden izgubil v svojih. Med najinim bivanjem vrh hriba so se nad gorami pričeli zbirati oblaki, več njih, temnejših, nad Julijci, redkejši, beli, pa bližje nama in nad Karnijci. Ker so napovedi popoldan obetale morebitne padavine, sva se po dobre pol ure vrh hriba odpravila navzdol.











S strmim vršnim pobočjem sva opravila lažje kot s tistim nižje, saj nama je v gozdu po blatu tako drselo, da sva se slabe pol sestopa bolj drsala, kot hodila. Ko sva se vrnila na sedlo Chianzutan, je bila terasa gostilne polna motoristov in parkirišče motorjev. Podobno kot drugi gorski prelazi je tudi ta priljubljen med motoristi, zato je temu primeren tudi hrup motorjev od jutra do večera. 













Nič manj židane volje kot zjutraj sva odpotovala domov. Bližje našim krajem sva bila, bolj so bile okoliške gore zavite v oblake, že blizu doma pa je bilo tudi v dolini že precej temno. Ko sem doma stopil izpod prhe, se je zunaj razbesnela nevihta in ko je zunaj neusmiljeno lilo, sva s princesko že ždela na kavču, prijetno utrujena po krasnem potepu.

=> fotografije Monte Piombada