Začela sva Na Žlebeh, jaz že tretjič v zadnjih osmih dneh. Če sem v torek in nedeljo na sneg stopil na prvem levem ovinku, sva to danes storila na drugem desnem.
Pomrznjen sneg na smučišču je bil prijeten za peš hojo, vsaj videti je bilo tako, na smučeh pa mi je zaradi opešanih psov sem ter tja spodrsavalo, a ne dovolj, da bi potreboval srenače. Ko sva stopila iz sence na sonce sva si privoščila krajši počitek za klepet in razglede, nedolgo zatem pa že stala pri koči. Kavica nama je padla v sneg, saj so bila polkna zaprta, kar je pomenilo, da je Gilberti chiuso. Kaj dosti se nisva sekirala, stopila sva do bližnje zgornje postaje gondole in se razgledala. Njena ideja o vzponu na Prestreljenik se mi je zdela vabljiva, toliko bolj, ker sem videl, da sedežnica s Prevale pod Prestreljenik obratuje. Razmislek je bil kratek in že sva smučala v konto pod Prevalo, kjer sva spet stopila v breg.
Prevala ni bila tako daleč, kot se je dalo slutiti na prvi in drugi pogled, tam sva na kratko počila, potem pa sedla na sedežnico in se odpeljala navzgor. Pri hišici zgornje postaje sedežnice sva pustila smuči, da jih ne bi pomotoma kdo odpeljal v dolino, in se odpravila na Prestreljenik. Po strmem pobočju sva sledila starim stopinjam, dokler niso izginile, nato gazila po južnem snegu, kjer se je vsake toliko globlje udrlo in zatem sledila kopni poti prek trav in skalovja pod vrh, kjer sva prek zadnjih snežnih zaplat zmogla do mejnega kamna na vrhu. Po krajšem počitku in razgledovanju sva pričela s sestopom, vedoč, da pot navzdol ne bo nič manj zahtevna. Če sva gor grede pod vrhom morala poiskati optimalno linijo, kjer se nama je sneg manj podiral pod nogami, sva dol grede samo sledila svojim stopinjam in nižje travnati polici, ki naju je pripeljala nazaj na sneg. Še malce dričanja in že sva bila pri smučeh.
Na kratko sva poklepetala z žičničarjem, potem pa odsmučala nazaj na laško stran. Tako kot v torek je bila smuka do Prevale previdna, saj je bil sneg močno ojužen, potem pa je bila snežna podlaga vse boljša in po smučišču pod Gilbertijem ponekod celo trda. Smuči sva snela tam, kjer sva jih zjutraj nadela, pravzaprav sem jih, in se ne dosti kasneje že preoblačila v poletna oblačila, spodaj Na Žlebeh. V bližnji planinski koči so poskrbeli za najino žejo, potem pa sva se zapeljala do Rabeljskega jezera, kjer sva pri vojaškem spomeniku poiskala neoznačeno stezico, ki vodi v smeri Vette Scabre in bližnji Cimi delle Cenge.
=> fotografije Na Žlebeh - Prestreljenik - turni smuk
Že dolgo ne tako krasnega dne, v tako prijetni družbi !
Ni komentarjev:
Objavite komentar