Prilagodil sem se vremenskim obetom in ostal doma. Vremenski obeti so bili pač takšni, da se nisem odločil ne za turno smuko v Avstriji, ne za peš potep po karnijskih vrheh.
Ko sem v Predmeji stopil iz avta, mi je zažvižgalo okoli ušes. S princesko sva jo jadrno ucvrla v zavetje gozda, velik pes pa jo je jadrno ucvrl za nama, ko je uzrl princesko. Ker je velikosti navkljub deloval dobrodušno, sva ga počakala in ko sta se s princeso pozdravila, začela s potjo. Po prekrasnem bukovem gozdu sva kmalu zmogla prvo strmino in pri smerokazu, ki je opozarjal na naravno okno in most, stopila nekaj korakov s poti in si oboje ogledala. Nekaj višje sva stopila na cesto, kjer je bilo ob strani še nekaj snega, in po njej kmalu zmogla do planinske koče.
Tam je spet pričelo močneje pihati. Smerokaz nama je pokazal kam in kmalu sva začela s sestopom, ki je bil k sreči blag in kratek, potem pa na čistini prvič uzrla najin hrib. Ker ni bil ne daleč, ne visoko, sva kar verjela smerokazu, ki je obetal nadaljnje pol ure hoje. Pot se je kmalu izgubila v gozdu med podrtimi smrekami, zato sva šla tam tudi malo za nosom, ko pa sva prišla iz gozda je bil hrib že tik pred oziroma nad nama. Burja nama je spet pričela žvižgati okoli ušes, zato sva zadnjih nekaj metrov do vrha in krajše razgledovanje na njem opravila kar se da hitro, potem pa sestopila v zavetje, kjer sva si vzela čas in si privezala dušo ter spočila noge.
Na mehkih travah pod borovcem je bilo tako prijetno, da bi človek kar zadremal. Ko sem v daljavi uzrl morje, sem se spomnil, da so mu namerili devetnajst stopinj. Princeski sem namignil, da se zna zgoditi, da kmalu zaplavava in po njenem pogledu sodeč, me je razumela.
Do izhodišča sva se vrnila po isti poti, od tam v Ajdovščino pa po drugi cesti, tako da sva spoznala še okolico in se bova prihodnjič lažje znašla v teh krajih.
Morda s princesko kmalu ubereva Anino pot, po potepu pa se v dolini ustaviva pri Marjeti na kavi ☕
=> fotografije Kucelj na Čavnu
Ni komentarjev:
Objavite komentar