Še enkrat na senčno stran Kanina, tokrat v družbi. Trije smo začeli Na Žlebeh, peš, četrti pa v Bovcu, z gondolo in sedežnico. Dobili smo se na Prevali, od koder smo se pustili zapeljati na našo stran, kjer smo v restavraciji ob kavi premleli tekočo problematiko. Vreme nam žal ni bilo naklonjeno, da bi to storili med posedanjem na plaži. Med pogovorom se mi je utrnila ideja, da skupaj odsmučamo na laško stran, se od tam zapeljemo v Bovec po drugi avto, turo pa zaključimo v Zadnjici ob še eni kavici in se tam pomenimo še o tistem, kar nam do takrat ne bo uspelo. Rečeno, storjeno.
Ko smo zapuščali restavracijo ...
M., hvala, da si me pocukala za rokav. Ker si dejala, da me kdaj obiščeš na teh straneh, upam, da boš prebrala teh nekaj vrstic. Zelo sem bil vesel, da sva se srečala in na hitro poklepetala. In žalosten, vsled tega, kar si mi povedala. Zelo žalosten. S solznimi očmi sem se vrnil v dolino, razmišljajoč, čemu nam življenje postavlja take preizkušnje ... Saj veš, da sem ti namignil, kje in kako me najdeš. Če se ti zdi, me poišči in bova prek tipkovnice rekla še kakšno o tem in onem. Ne samo o žalostnih stvareh, ni vrag, da tudi o čem lepem ne bi zmogla kakšne reči. Bodi lepo in pazi nase !
Do Prevale je bil sneg že skoraj preveč južen, potem pa je senčna stran upravičila svoje ime in smuka vse do izhodišča je bila imenitna. No, skoraj do izhodišča, saj smo tudi tokrat morali zadnjih pet minut peš.
Ko smo se v Zadnjici posladkali s tiramisujem in se okrepčali s kavico, smo prek Vršiča odbrzeli domov. Vso zimo smo se menili, preden smo se zmenili. Upajmo, da na prvo peš pot ne bomo čakali do jeseni.
=> fotografije Na Žlebeh - Prevala - Sedlo pod Prestreljenikom - turni smuk
Ni komentarjev:
Objavite komentar