S princesko sva se odpravila na pot, za katero se je pokazalo, da je domačini ne poznajo in da nje začetek in konec nista označena, pa tudi na smerokazih ob poti o njej ni ne duha, ne sluha. Kot kaže, obstoja le na spletu in v lični zloženki, kjer je vrisana tudi na zemljevidu.
Začela sva pred muzejem v Solbici in ker na križišču cest proti Koritu in Ladini ni bilo nobenega smerokaza za najino pot, kar po cesti stopila proti Koritu. Predvideval sem, da se bo višje s ceste odcepila pešpot, po kateri bova nadaljevala. Ko sva prek mostu prišla onstran reke Rezije in zmogla nekaj strmih in ostrih okljukov, sva kmalu prišla do kapelice, kjer sva se pred kratkim odpravila na Kilo.
Tu sem že vedel, da s pešpotjo ne bo nič, zato sem se odločil, da nadaljujeva kar po cesti. Ker imam letos v tej čarobni dolini nekaj lepih potepov za bregom in ker bom moral vsaj med enim od njih brusiti pete tudi po asfaltu, sem se potolažil s tem, da je današnji potep priprava za prihodnja pota. Po slabi poldrugi uri hoje sva prišla v Korito. Travnik na začetku vasi, kjer je tudi parkirišče, se imenuje Piaza della musica, torej po poti, ki je navzgor grede nisva našla. Na lesenem obeležju z imenom trga je tudi zemljevid, kjer je pot vrisana in kjer se je lepo videlo, da sva navzgor prišla tam, kjer se gre običajno navzdol.
Zato sem sklenil sestopiti po poti, po kateri naj bi se šlo navzgor, v upanju, da tam najdem kak smerokaz "glasbene poti". Malce pod Koritom sva se usmerila na pot, ki vodi proti ta na Rawni in pričela s petstometrskim vzponom. Po taisti poti poteka tudi Sentiero di Matteo, katerega sva že prehodila in kmalu sva bila na že znani poti. Vzpon nama je šel dobro izpod nog in sva ga zmogla hitro, zgoraj sva malce počila, potem pa nadaljevala navzdol proti Solbici.
Nad zatrepom doline so se zbirali temni oblaki in nič nama ni bilo do tega, da bi naju preganjal dež, še manj grmenje in treskanje. Pri Reziji sva se še enkrat za krajši čas ustavila in se osvežila, potem pa sestopila navzgor v Ladino, od koder nisva imela daleč do avta.
V muzeju sem se pozanimal glede poti in izvedel, da Vivistolvizza skrbi za Ta lipo pot, Sentiero di Matteo, Pusti Gost, P4 della grande Guerra in Vertical Kilometer ter za otrokom namenjeno Stolvizza facile, za ostale tematske poti v dolini pa Ecomuseo. Zato sem se odpeljal v Ravanco, kjer sem se oglasil v pisarni Parco Naturale delle Prealpi Giulie. Tam je dekle, s katero sva se spoznala pred nekaj tedni, ko sem kupoval zemljevide, takoj vedela, za katero pot gre in mi obljubila, da se bo ona obrnila na Ecomuseo in jih pobarala, zakaj je temu tako. Ker sem pogosto v Reziji, sem ji dejal, da se oglasim ob priliki in jo povprašam, kaj je s potjo, saj nameravam v doglednem času prehoditi vse poti Ecomusea. Potep smo zaključili v Bili, na vrtu gostilne Alla Speranza, ob kavici, kozarčku pijače in prijetnem klepetu.
Ni kaj, Rezija nikoli ne razočara. Tudi takrat ne, ko prehodiš pot, ki je in je ni.
=> fotografije Rezija - Via della musica - iskanje poti, ki je in je ni
Ni komentarjev:
Objavite komentar