Monte Piombada

Veliki traven, sobota 12.5.2017

Vreme zna biti šment, toliko bolj, če napovedi niso skladne s potepuškimi željami. Pogosto se mi je zgodilo, da sem se, slabim obetom navkljub, odpravil na goro, ki me je že dolgo vabila. Tako sem na marsikaterem vrhu ostal brez brezskrbnega posedanja med razgledovanjem po okoliških gorah in dolinah in bil marsikdaj moker, namesto porjavel od gorskega sonca. Letos sem se odločil, da se bom potrudil in bom dolgo pričakovano turo prestavljal toliko časa, dokler na napovedih ne bodo narisani samo sončki. K odločitvi so pripomogle kar bogate lastne izkušnje, precej pa so doprinesle tudi besede pravljičnega bitja, v katerega marsikdo ne verjame in katerega z nekaj sreče srečaš tudi v gorah, seveda le takrat, kadar ono tako hoče. Takole pravijo: "Tur v kakršnemkoli vremenu nisem nikoli prakticiralo, ker se mi je vedno zdelo nesmiselno, ko pa je vendar očitno, da za dežjem posije sonce." Pa naj kdo reče, da nima prav ?!


Tri ture sem imel za bregom v doglednem času, sedaj imam še dve. Ravnal sem se v skladu z razmišljanji v uvodu in zadel žebljico na glavico. Tura je bila imenitna, vreme krasno in doživetja bogata. Brezskrben potep. Da bom pri ostalih dveh turah, ki si jih želim kaj kmalu, ravnal enako, se razume samo po sebi, kot se razume, da bom ravnal enako tudi za tema dvema.


Ko sva pripotovala na sedlo Chianzutan ni bilo nikjer nikogar, videti je bilo, da je gostilna še zaprta, jutro pa je bilo sončno in prijetno hladno.

Z veseljem sva stopila na pot CAI 811, ki naju je povedla na opuščeno smučišče in po njem proti vrhu. Zaradi jutranje rose sva bila kmalu mokra, jaz do kolen in princeska do seskov, a nama je bilo to malo mar. Židane volje sva hitela v breg in ko je markirana pot zavila levo v gozd, nadaljevala ob desnem robu smučišča po skromni stezici.

Smer so nama kazali bolli rossi in ometti di pietra, rdeča znamenja na deblih in skalovju, sem ter tja tudi kak možic. Nad smučiščem sva stopila v gozd, kjer je pot postala blatna, višje pa sva morala tudi preko nekaj snežišč, kjer pa je bil sneg lepo uležan in se nama ni udiralo pod nogami. 

Hitreje, kot sem mislil, sva zmogla do sedelca pod vršnim pobočjem, zato sem misel na krajši počitek tekom vzpona opustil. Prijetnejše je posedati na vrhu, ko je pehanje v breg že za teboj in samo še uživaš v razgledovanju po okoliških gorah, vmes pa kaj dobrega prigrizneš. Zna biti, da so me prav misli na uživanje vrh hriba toliko zamotile, tudi zmotile, da sem zgrešil slabo vidno stezico, ki je zavila levo in šel desno, kjer sva po nesramno strmih travah zmogla na vršni greben.  Tam sem videl, da stezica onstran grebena ni kaj dosti položnejša, a sva kasneje vseeno raje sestopila po njej. Do prvega vrha, kjer je manjši križ, ni bilo daleč in ko sva sestopila z njega, sva imela do drugega, z večjim križem na temenu, samo še nekaj korakov.

Sedla sva na mehke trave in dolgo časa uživala v početju niča. Krasni so taki trenutki odklopa, ko ti uspe odmisliti vse in uživaš izključno tisti trenutek v tistem trenutku. Ko je bilo poskrbljeno za duševno plat, sva poskrbela še za fizično s prigrizkom in pijačo, potem pa je princeska zadremala. Pustil sem ji, da odsanja svoje sanje, jaz pa sem se buden izgubil v svojih. Med najinim bivanjem vrh hriba so se nad gorami pričeli zbirati oblaki, več njih, temnejših, nad Julijci, redkejši, beli, pa bližje nama in nad Karnijci. Ker so napovedi popoldan obetale morebitne padavine, sva se po dobre pol ure vrh hriba odpravila navzdol.

S strmim vršnim pobočjem sva opravila lažje kot s tistim nižje, saj nama je v gozdu po blatu tako drselo, da sva se slabe pol sestopa bolj drsala, kot hodila. Ko sva se vrnila na sedlo Chianzutan, je bila terasa gostilne polna motoristov in parkirišče motorjev. Podobno kot drugi gorski prelazi je tudi ta priljubljen med motoristi, zato je temu primeren tudi hrup motorjev od jutra do večera. 

Nič manj židane volje kot zjutraj sva odpotovala domov. Bližje našim krajem sva bila, bolj so bile okoliške gore zavite v oblake, že blizu doma pa je bilo tudi v dolini že precej temno. Ko sem doma stopil izpod prhe, se je zunaj razbesnela nevihta in ko je zunaj neusmiljeno lilo, sva s princesko že ždela na kavču, prijetno utrujena po krasnem potepu.

=> fotografije Monte Piombada