torek, 26. november 2013

Volnik - Monte Lanaro

Tesno za roke sva držala se. Tesneje.  
Oči imela sva kot misli jasne. Čiste. 
Bila bogata sva berača, saj vse veje ponujale so nama posrebrene liste.

                                                         ( Ada Škerl )

Kdo ve, kaj je tisto, da se tako in ne drugače, na koncu odločiš ?!
Kdo ve, zakaj smo šli ravno tja, na tega in ne na onega, to je sem in ne drugam. Toliko jih je, višjih in visokih, znanih in manj znanih, neznanih, bližje in dlje . . . 

Ni nam bilo do tavanja po snegu in dežju, v megli in mrazu, ko je vreme sivo v sivem ; raje vidiva, da nam sneg škriplje pod nogami in tačkami, da nas mraz ščipa v konico nosu in smrčka  in da se nam kadi iz ust in gobčka, ko sopemo v breg in da je vreme rumeno na modrem.


Potovali smo skozi vasi, za katere sva vedela le po imenu in za katere sva svoje čase mislila, da so za devetimi gorami, pa sva jih našla za drugim vogalom.

Potovali smo malo tu in malo tam, nekoč bi rekli tostran in onstran meje.

Povzpeli smo se na hrib, ki je hrib bolj zato, ker je tam, kajti če bi bil drugje, bi bil grič.


Volnik je čudovit razglednik ; vidi se vse od morja do gora in tudi tisto vmes. Morje je bilo vzvalovano in gore sveže zasnežene, tisto vmes pa v jesenskih zlato rjavih barvah. Več poti vodi nanj, tako z naše, kot z laške strani in mi smo izbrali srednjo na oni strani.



Mesec dni nazaj bi tudi zaplavala, tokrat pa je bilo celo za noge namočiti prehladno. In smo se samo sprehodili.


Po Piranu in obali, kamor smo odpotovali po turi in kjer smo šteli galebe, vonjali sol in poslušali valovanje morja.

Mislim, da je čas, da se tudi sam prestavim na zimski čas.

torek, 19. november 2013

Glinščica - Val Rosandra

Mimo časa in kraja te pozdravljam, moj ljubi mogoti cvet, Scabiosa Trenta !

                                                      ( Julius Kugy ) 

Vsako jesen pride tistih nekaj dni, ko je snega še premalo, da bi se turi reklo zimska in že preveč, da bi se jo zmoglo samo po kopnem opraviti. Takrat, tiste dni, gore gledaš v v vzvratnem ogledalu avta, potujoč . . . 

Smo šli na morje v hribe ali v hribe na morje ?!
Kakorkoli, hribu se je reklo dolina, morje pa je bilo tako blizu, da si ga zlahka zmogel z očesom in nikakor z roko.


Ves čemeren, kdo ve čemu, sem potreboval nekaj ur, da sem se nalezel dobre volje mojih dveh dam in zna biti, da je bila ravno čemernost tista, da smo turo opravili v obratni smeri, kot sem si sprva zamislil. 



Tokrat je bilo obratno bolje, saj smo imeli senco navzgor grede in sonce navzdol, pa še burja je popoldan precej pojenjala. Navzgor in navzdol ni mišljeno povsem dobesedno, kajti čisto na začetku smo šli tudi malce vstran, da smo se razgledali in da sva na sončku srebala kavico.


Glinščico smo obiskali pohodniško in si ogledali skoraj vse, kar se da med pešačenjem ogledati. Skoraj zato, ker se v Glinščico nameravamo vračati in je že prav tako, da nekaj v dobrem ostane.



Na koncu, ki je obenem tudi začetek, odvisno, ali misliš turo ali dolino, je doprsni kip njega, ki mu ni bilo dano, da bi jo našel, čeravno jo je iskal vse življenje.
Če je po tem tu še kaj, mu bom z veseljem povedal, da je meni dano, kar njemu ni bilo . . .


Dan se je iztekel v Sesljanu, kjer smo pustili soncu, da potone v morju in nato odpotovali naprej, nazaj domov.


=> fotografije Glinščica - Val Rosandra

ponedeljek, 4. november 2013

Ojstrnik (Monte Osternig, Oisternig)

Videl boš, kar drugi ne vidijo. 
Slišal boš, kar drugi ne slišijo. 
Čutil boš, kar drugi ne čutijo. 
Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno.

                             ( Joža Vršnik – Robanov )


V gorah sem marsikdaj marsikaj doživel in v dolinah mi ta marsikaj marsikdaj prav pride.
S tistim marsikaj, ki se marsikdaj v dolinah dogaja, pa si nimam v gorah kaj pomagati.

Ojstrnik, kot mnogo drugih, je en tak lušten hrib, pravzaprav gora, da se ga lahko lotiš tako ali tako. 


Lahko se pripelješ na Bistriško planino in se nanj povzpneš v slabi uri.


Lahko se, tako kot mi, pripelješ iz Ukev gor in se nanj povzpneš po eni poti in z njega sestopiš po drugi. Vmes pa se še malce sprehodiš okoli kapelice Marije Snežne in po Bistriški planini.


Lahko pa, bilo je mnogo let nazaj, nanj odrineš iz Bistrice na Zilji, na turnih smučeh, in jih narediš v dolžino prek petnajst in v višino dober poldrugi kilometer.

Teh "lahko" je na Ojstrniku še kar nekaj, tako da zna biti, da ga še obiščemo. Zelo zna biti.


Vreme je bilo krasno in ko smo višje pokukali na avstrijsko stran, je bil Dobrač podoben otočku v meglenem morju. Ziljska dolina je bila vse do zgodnjega popoldneva globoko pod meglenim pokrovom, medtem ko se ga je kanalska rešila kmalu po tistem, ko smo prišli do Marije Snežne.


Pri cerkvici in nekaj malega v njej, je bilo tako prijetno, da je minila debela ura, preden smo se odpravili naprej.


Povprek prek planine smo se odpravili desno na greben in se od tam povzpeli levo na vrh.  Razgledi so bili prekrasni, daleč proti zahodu pa se je že videla vremenska fronta, ki se je bližala našim krajem. Bilo je toplo, skoraj brez vetra in kar ni bilo za verjeti, da smo že v novembru.



Malce pod vrhom, tam, kjer je nekaj utrdbi podobnega, smo se še malček okrepčali in odžejali, nato pa po drugi poti, mimo nove koče bratov Deffar, sestopili do izhodišča.


Je bil mar zadnji letos, tako topel, sonca poln dan ?! Bo v prihodnje mraz in se bo vonjalo sneg ali se bo še dalo na toplih, suhih travah poležati ?!