Oči imela sva kot misli jasne. Čiste.
Bila bogata sva berača, saj vse veje ponujale so nama posrebrene liste.
( Ada Škerl )
Kdo ve, kaj je tisto, da se tako in ne drugače, na koncu odločiš ?!
Kdo ve, zakaj smo šli ravno tja, na tega in ne na onega, to je sem in ne drugam. Toliko jih je, višjih in visokih, znanih in manj znanih, neznanih, bližje in dlje . . .
Ni nam bilo do tavanja po snegu in dežju, v megli in mrazu, ko je vreme sivo v sivem ; raje vidiva, da nam sneg škriplje pod nogami in tačkami, da nas mraz ščipa v konico nosu in smrčka in da se nam kadi iz ust in gobčka, ko sopemo v breg in da je vreme rumeno na modrem.
Potovali smo skozi vasi, za katere sva vedela le po imenu in za katere sva svoje čase mislila, da so za devetimi gorami, pa sva jih našla za drugim vogalom.
Potovali smo malo tu in malo tam, nekoč bi rekli tostran in onstran meje.
Povzpeli smo se na hrib, ki je hrib bolj zato, ker je tam, kajti če bi bil drugje, bi bil grič.
Volnik je čudovit razglednik ; vidi se vse od morja do gora in tudi tisto vmes. Morje je bilo vzvalovano in gore sveže zasnežene, tisto vmes pa v jesenskih zlato rjavih barvah. Več poti vodi nanj, tako z naše, kot z laške strani in mi smo izbrali srednjo na oni strani.
Mesec dni nazaj bi tudi zaplavala, tokrat pa je bilo celo za noge namočiti prehladno. In smo se samo sprehodili.
Po Piranu in obali, kamor smo odpotovali po turi in kjer smo šteli galebe, vonjali sol in poslušali valovanje morja.
Mislim, da je čas, da se tudi sam prestavim na zimski čas.
Še midva sva med kapljami postala kaplja,
OdgovoriIzbrišiv kateri se s prijateljstvom ljubezen staplja :)
( Ada Škerl )
Lp, Maja